četrtkove čajanke

bolje je, se mi zdi.

in ko ne mara več piti čaja,

se greva čajanko.

potrebujeva vabilce.

kičaste šalčke.

zapestnica iz biserov.

pa roza čaj in potičko.

povabiva še ragazzinka 

in samoroga 

in medota pa smo.

♥

dober dan sreda

že trikrat sem mislila, da je danes četrtek.

ja, dnevi so spet dobili imena.

in dopust se je danes zamenjal na bolniško.

teden otroka je.

in mobilnosti.

in dihanja in hrvaščine,

dodam.

kičma je hrbtenica,

vilica čeljust,

noga je noga.

in dihanje je disanje.

♥

kiddo je v šoli.

Mr je v službi.

nana in ragazzino počivata.

jaz pa zraven urejam decembrske spretne prstke.

in našla sem še sobotne fotke z lubnika.

dober dan, četrtkasta sreda.

♥

mali princ

ko ne uspe gledati s srcem,

preprosto na okno narišeš srčke.

in malo zaleže.

♥

in barvice za risanje po oknih so iz ljubke trgovinice silly.

trenutek

zbudil me je ragazzino ob štirih.

kiddotu sem obljubila,

da ga zbudim ob šestih,

zato ne upam zaspati nazaj.

skuham kavo.

pomislim, da bi to moral postati moj ritual.

vstajanje ob štirih in kava.

naložim fotke z včerajšnjega sprehoda na računalnik.

...

kak dan se je zgodil.

kekčeva, 

rokometna učiteljica, 

kros,

njegov napis na oknu

še trinajst dni,

patronažka in ragazzino.. 

hvala za vsa sporočila in za komentarja 

za mojih torkovih 20 dek jamranja.

angelček je že pri njej,

dinarčki so pa tudi že na pomagalčici.

♥

practising simplictity. naporno kjut

to spada v kategorijo s kovtrom bi se pokrila čez glavo.

začelo se je s sobotnim mlajem

in danes zjutraj je teden otroka

dobil še piko na i.

ali bolje rečeno piko za klicaj.

tako.

kiddotov četrtkov kros je pod vprašajem.

zelo.

ker noče vrnit rokometnega dresa,

se je včeraj v šoli spet vpisal na treninge.

povem mu,

da mogoče ne bo šlo skoz.

in mi reče,

ne skrbi, mami, bomo že.

zavijem z očmi.

tudi zavijanje z očmi je dobilo v naši hiši nove razsežnosti.

pregovarjamo se,

kdo je zavil z očmi za 20 minut

in kdo je zavil z očmi za uro in pol.

to pomeni en krog in pol.

in kdo je zavil oči tako,

da lih da jih ni vrglo ven.

jaz sem danes v avtu zavila za uro in pol.

in kiddotov odgovor je bil tretji nivo -

opisan tri vrstice višje.

nana je previdno opazovala in 

zraven popevala oratorijsko himno

in na koncu samo vprašala,

če naj vzame škornje za v vrtec ali ne.

potem je v garderobi tekmovala z dečkom,

kdo bo prvi obul copate in nato butnila v igralnico.

vzgojiteljica se je nasmehnila,

jaz pa sem položila dlani čez oči.

ne, to ni bila nobena jogijska vaja za izboljšanje vida.

zaključila sem tiho vojno,

ki sem se jo šla proti Mrju.

ne, on se ne gre teh traparij.

ja, jaz pa.

butasto, da je kaj.

pa vseeno si ne morem pomagat.

ragazzino čez dan spi samo še v naročju -

ja, tudi zdajle.

danes je pojedel rožico iz lego friends.

čakamo, da jo pokaka.

predvsem pa upam,

da je to to.

da je kvota s pojedenimi legicami porihtana.

sicer pa je začel opravljati lažja gospodinjska dela,

ki jih prejšnji teden še ni.

tako da ni dobil kljukice na sistematskem.

ja, zdaj mu pa gre.

pomaga pospraviti posodo iz pomivalca,

zlaga štumfke.

tudi obeša perilo.

- kako? 

odgovor je na spodnjih fotografijah.

in zato ta jamrarija sploh nosi naslov naporno kjut.

zdaj, ko sem se tu razpisala,

sem malo bolje.

tuhtam,

ali naj sploh stisnem objavi.

ali raje samo zaprem računalnik.

in se ne vržem v zobe.

mogoče bi raje kaj napisala

o čudovitih anemonah na maminem vrtu in rožnatem oktobru.

ne zdi se mi fer.

četudi so res čudovite.

prilepim še poljubček ragazzinu,

ki se je pravkar zbudil.

in objavi in srček tu.

pa je.

mirno torkovo popoldne vsem.

♥

sedem

sama sem.

ne čisto.

deca spi,

Mr pa se kmalu vrne s tekanja.

ura na steni tiktaka.

tako glasno se mi zdi.

in sploh se ne morem zbrati.

odložim knjigo in že pol ure brskam o peak leninu.

preberem še mail o fotkanju baletk naslednji teden.

in poslušam daily devotion.

hvaležna sem za vseh tisoč in še tisoč darov.

tudi tale kotiček je eden od njih.

toliko posebnih ljudi mi je prišlo na pot.

toliko posebnih nalog.

dobre zgodbe, blagor, pogled, sillymama, 

družinski abonma v filhi, mavrica,

mamiblogerke, 1001dar, solemio, 

zavod živim, naša družina ....

in če imam vsaj malo glasu tu,

zdaj po sedmih letih,

bi ga nocoj uporabila za dober namen.

za (vsaj) še enkrat kris5

in za dobrodelno dražbo za angela.

znesek,

ki ga nameravaš zanj nakazati na trr palčice pomagalčice,

mi prosim sporoči na mail ali spodaj v komentar.

dražba se zaključi v ponedeljek ob 12h.

♥

projekt glasbena šola

sediva na vlaku.

ja, kaj pa tvoji,

a že hodijo v glasbeno,

me vpraša. 

kar čutim, 

kako pričakuje zdaj vsaj dveminutno naštevanje 

kam in kdaj ju vozim.

mah ne ...

a res ne?

ne.

nana je še premajhna, se mi zdi,

kiddo pa nekako še ni začutil svojega inštrumenta.

kaj pa tvoji,

ji vrnem vprašanje.

ne zgolj iz vljudnosti.

iskreno me zanima.

ker ona je tista,

ki je inštrument začutila 

in se vpisala v glasbeno šolo pri dvajsetih.

ja.

a jim je fino.

jah. 

vse sorte je.

eden je bil v resnici prepričan,

da ga bomo vpisali nasproti puštalskega gradu 

(kjer je glasbena šola) -

na nogomet.

oh, zavzdihnem.

ja, je kar safer včasih tale glasbena ane.

joj, se zamislim.

še meni je bila tak safer,

pa sem si res želela biti glasbeni ...

...

po letu in pol jo spet srečam.

objamem jo.

no, ugani,

jo kar napadem.

kateri inštrument,

se nasmehne.

kitara. -

o, lepo.

to, da glasbena šola ni krožek,

vem.

na lastni koži.

mislim, da sem svoje starše vsaj ene 16-krat prosila,

da ne bi več hodila v glasbeno šolo.

ne, zaradi inštrumenta samega ali učitelja.

res redko, ker se mi ni vežbalo.

ampak največkrat zaradi šoferja avtobusa.

ker m je vsak sleherni torek in petek ob 14.32,

ko sem plačala avtobusno karto zraven še namenil vprašanje,

če imam v kovčku bobne ali kontrabas.

m-m.

ja, kaj pa pol.

kitaro.

in je še nekaj glasno zanergal.

danes se nasmehnem -

tej občutljivi devetletni deklici.

zdaj bi mu najbrž, odvisno od dneva v mesecu,

kako pikro prisolila nazaj.

ali pa bi samo dobro odprla ušesa,

da bi njegove besede šle nemoteno skozi enega notri, skozi drugega ven.

a takrat mi je to predstavljalo stres.

starša sta mi rekla,

naj zdržim še malo.

pa še malo.

vsakič znova.

in vem, da sta me slišala

in da jima ni bilo vseeno.

a tudi zaradi teh izkušenj

sem imela možnost zrasti v magistrico akademsko glasbenico pevko.

in sem jima hvaležna za to.

nisem postala nobena nadslavna kitaristka.

je bil pa tudi to del moje poti,

da sem našla svoj inštrument.

dva pravzaprav.

glas.

in srce.

prav o tem,

kako pomembno je otroku pomagati,

ko popusti začetniška vnema in

kako pomagati prebroditi to obdobje,

piše v pogledu violončelistka, sanja repše,

tudi profesorica v tartinijevi glasbeni šoli.

začutiti je treba otroka, vedeti, koliko mu glasba pomeni.

v juniju se je v glasbeno šolo vpisal kiddo.

zdaj sva na potezi midva z Mrjem.

bodriti, spodbujati, ne napihovati, miriti.

in če bo treba,

brati knjigo ali pa likati zraven njega,

ko bo potreboval vzpodbudo za vadenje.

♥

zgornji zapis je avgustovski.

za portal dobre zgodbe.

tam sem zdaj že kar malo udomačena.

in tu dodajam trenutno stanje.

♥

kiddo je kot vsi otroci.

14 dni nadnavdušen.

potem bi s kitaro počel vse drugo kot tisto,

kar piše v beležki.

4 dni je srednje navdušen.

in takoj ko pridejo na vrsto vaje za levo roko,

navdušenje popusti.

tu je še risanje violinskega ključa.

pa tipkičrnidveprednjimavednoce.

cedeeeefgeahace.

in danes je bilo njegovo vežbanje res prijetnih 20 minut.

za vse.

cunje so zložene,

ragazzino spi,

kiddo pa še med inhalacijami poje marko skače.

to pomeni, da mu je všeč.

zdaj se pa samo še pozdravi zares,

pa smo.

♥

dobrodošla, jesen

dobrodošla, jesen.

dobrodošli, noski in kašelj.

dobrodošle, barve.

in tole so prav posebne barvice. 

♥

enakonočje

na večer,

ko se objameta poletje in jesen,

se spomnim lanskega enakonočja.

naš ljubi zlati ragazzino.

♥

ena

vse najboljše si dobil navsezgodaj.

od tvojih pižamarčkov.

tako hvaležni smo zate,

ljubi ragazzino.

♥

na današnji dan. leto kasneje.

popoldne smo z nano in kiddotom še tekli po travniku.

prav tak čudovit dan je bil.

kot obeta današnji.

in v dnevnik sem narisala še zadnjo risbo.

in zvečer začutila,

da kmalu spoznamo naše ljubo dete.

na klice in sporočila nisem več odgovarjala.

nisem mogla.

Mr se je razveselil.

da končno pride na vrsto tudi on.

da spozna dete.

tako -

ena na ena.

kot ponavadi je celo pot govoril

in pogledoval na uro vsakič,

ko se mi je dihanje spremenilo.

seveda je sledila porodna soba.

pa underneath the stars.

in ragazzino si je - kot to počne zdaj že eno leto -

za vse skupaj vzel svoj čas.

v tretje sploh ni bil tako čaroben porod kot v drugo.

spoznala sem najbrž več ali manj vse babice v porodnišnici,

imela še sis pa ginekologinjo.

tam okoli osme zjutraj jutrišnjega dne sem rekla,

da ne morem več.

in v deliriju videla nano in kiddota kako tečeta po obali.

in potem sva ga spoznala.

zvezdogledega dečka.

srečo samo.

*

underneath the stars I'll meet you

underneath the stars I'll greet you

there beneath the stars I'll leave you

before you go of your own free will

go gently

trenutek

trenutek objava je postala že kar obred.

ponavadi se zgodi ob petkih ali čez vikend.

od ponedeljka naprej poslušamo pravljico o hvaležnem medvedu.

in zraven jemo hruške,

in nana vzame lesenega medvedka

in s svojim hripavim glasom oponaša medveda.

potem se še zjoče,

da kdaj bo njen glas prišel nazaj k njej.

da ga pogreša.

kmalu,

jo tolažimo že tri dni.

zdaj pa upam,

da res res kmalu.

danes je bolje.

in medved je lahko spet ragazzinkov.

namesto dude.

mirno petkovo popoldne.

♥

1000 darov

Saj si nisem mislila, da je to ustvarjanje, bežanje, ozdravljenje mojih ran. Včasih ne veš, kdaj prvič vstopaš skozi vrata, dokler nisi že notri.

Vzamem listek iz pletene košare na koncu pulta, na katerem je otroška risba sv. Patrika, se mi, ki je na poti na Irsko, kajti narisan je v čolnu in tisto na njegovem rokavu je zelo podobno deteljicam - in ga obrnem. Na zadnjo stran brez pomislekov, izzvana, načečkam: Seznam darov. Začnem s pisanjem seznama. Ne darov, ki si jih želim, ampak darov, ki jih že imam.

1 jutranje sence na starem parketu

2 na debelo namazana marmelada na opečenem kruhu

3 krik modre šoje z vrha smreke

To je začetek in nasmehnem se. Ne morem verjeti, kako se smejim. Pa saj to so povsem običajne stvari in morda niti ne vem, da so darovi, dokler jih ne zapišem na list in šele takrat delujejo tako. Darovi, ki jih podarja On. To pisanje - to je kot nekakšna ... ljubezen, ki jo odvijamo iz darilnega papirja.

Morda nam je ulita kot rokavica.

16 listnati vonj po življenju, ki prihaja iz cvetličarne

17 škripanje njenih starih kolen

18 mrzel veter, ki mrši lase

In, ko hiša trdno zaspi in le pes na dvorišču kot ponorel laja v hladni, zaobljeni mesec, se ozrem na prvi dan, ko sem začela naštevati tisoč darov.

takole konec avgusta se vedno znova sprašujem,

kaj ko bi zaprla tale blog.

čez en mesec bo že sedem let kar ga pišem.

pa sem danes prebrala tole v knjigi tisoč darov.

(mimogrede to je knjiga,

ki spada na moj sos kup,

kjer imata mesto samo še sveto pismo in antologija pavčkove poezije)

in prepišem sem.

ker je eucharisteo tudi moj jezik.

in tu ima posebno mesto.

tudi zate.

♥

ko se ti naslednjič predstavim kot uri, ki živi na kmetiji,

me prosim jemlji z rezervo.

ker sem prvič v življenju videla 14 prepelic.

cverglne.

in italijanske kokoši,

ki nesejo jajca,

ki imajo lupino slonokoščene barve.

in mamo zajklo,

ki je večja od ragazzina in ji je ime pikica.

mamo muco,

s tremi mucki.

in še vedno kujem plan,

kako bi posvojili malo puhico.

♥

tako prijetno popoldne.

tako najlepše.

ki diši.

ima okus po vanilijevem sladoledu in limoninem kolaču.

in po džanijevih pletenkah

je malo na glavo,

in malo na prav.

♥

practising simplicity. survival kit

 gugalnica in mehurčki.

to je vse,

kar potrebuje na počitnicah.

♥

ogrlica

nana me prosi.

ko bom zrastla,

mi boš posodila te uhane.

seveda bom,

ji odgovorim,

kako so čudoviti, kajne.

mhm, se nasmehne in jih še počuti,

kot temu reče ona.

danes jih nosim.

tako posebni so.

njeni.

in potem se me ragazzino med spanjem oklene okrog vratu.

tako hvaležna sem za najdragocenejši zaklad.

♥

dobro jutro sobota

še ena taka.

pa čisto drugačna.

dobro jutro, sobota.

♥

pracitising simplicity. #momlife

kk ste kej,
me vpraša.
mislim,
da je minilo vsaj ene 6 let odkar sva se zadnjič videla.
jah, kaj naj mu rečem.
ga sploh zanima kako smo.
naj mu razlagam vse podrobnosti,
da nana po levjem kralju včeraj ni spala,
da je kiddo zagnal cel halo danes zaradi ipada,
da je ragazzino spal 45 min -
v dveh delih,
ampak da drugač so pa res zlati otroci,
samo zdajle jim je malo vroče
in se ne obnašajo prav nič kaj marketinško.
pa saj so otroci,
se hitro streznim sama pred seboj,
saj imajo pravico.
ah, kje pa.
ne straši ga, uri,
si rečem.
odgovorim mu le dobro smo.
tudi on je dobro,
mi pritrdi.
in mi vošči lep vikend.
aja, saj res.
še to.
...

tudi spodnji zapis je ostal v osnutkih.
in je potreboval skoraj pol leta,
da pride na vrsto.
mirno petkovo popoldne.
♥

kako ste pa kej drugač ...
to je vprašanje,
ki ga mama trem dobi res pogosto.
ampak res pogosto.
ne vem, če tudi papa trem dobiva to vprašanje.
in za odgovorom dobro smo se ponavadi skriva še vsaj ene sedem odstavkov ...
ampak nima smisla ljudi mučiti s podrobnostmi,
ker še vedno velja,
da če smo zdravi, 
smo v redu.
pika konec amen.
no, vseeno.
...
pospravila sem sivaste bunde,

debele kape

in maruškaste škornje.
(čeprav smo danes skozi okno gledali novozapadli sneg)

kupila sem ji gumijaste škornje.

z metuljčki.

ki jih malamiš nosi v dnevni.

končno smo posejali tisto gorčično seme.

ki ni gorčično ampak 

so semena sončnic in anemon.

z malomiš sva šli k frizerju.
tako ad hoc,

kakor mi je najljubše.

no, danes v knjižnico ne greva,
ker se gremo kazen.

ragazzino je čudovito dete,

staro pol leta in še malo,

ki rado je.

tudi zeleno barvo.

no, hrano zelene barve.
se rado kotali in trga časopisni papir.

malamiš vozi kolo.

kot razlaga zdaj ona,

mi je mami dala en evro, 

ker sama vozim kolo in padem.

malamiš tudi vedno pride domov z lepšo frizuro

kot je šla v vrtec.

kiddo bere.

odpirajo se mu velika vrata.

v svet kapitana gatnika in v sveto pismo.

no, šolska vrata se zaklepajo.

uf, je pritekel v vrtec k meni v torek,

na šolskih vratih je obvestilo.

a je mogoče že konec pouka.

em, to obvestilo je tu od drugega dne šolskega leta, kiddo,

mu razložim.

in ja, šolska vrata se zaklepajo.

petnajst do štirih.

vsak dan.

kiddo se v šoli gre pevske med odmorom,

pevske pred poukom.

in ob petih popoldne ugotovi,

da je pozabil na pevske po pouku.

no, naslednji dan je ugotovil,

da jih ni bilo.

naslednji dan je tudi ugotovil,

da je bil danes brez naloge.

in naslednji dan prav tako.

danes je bil brez copat.

po svetem angelu mi je v avtu razlagal,

kako se oživlja dojenčke

in kako se uporablja defibrilator.

in da ga je zdravnica špela dvakrat poklicala,

da ji je pomagal.

mene odnašajo hormoni.

te menstruacije s skodelico so smešne.

od popka navzgor je pač normalni dizaster,

od popka navzdol pa kot da ni nič.

Mr se gre pomladansko kihanje.
in teče.
in hodi v službo.
nas vozi naokoli.
in skrbi, da seo, smo dobro.
no, tako smo.
dobro,
z vsem, kar paše zraven.
♥

practising simplicity. baby wearing

in potem rodiš.

še pljuča so iz sebe.
(kaj šele srce.)
ne vedo prav dobro,

kaj bi sama s seboj.

kam bi dihala.
ker je kar naenkrat toliko prostora.

in dete prvih 14 dni lepo spi v košari.

in potem pride tretji teden.

in krčki.

dete spi dobro le v naročju.
...

če rodiš dobre štiri kile sreče,

potem je pri treh tednih dete,

če je vse lepo in prav,

bliže šestim kilam kot pa petim.

in roke in hrbet in vrat

ne zmorejo več vsega nošenja.

zadnjič sem Mrju rekla.

da ne vem,

za kateri izum sem bolj hvaležna.

za flaško ali bobico.

ker brez enega ali drugega ne vem,

kako bi zrasli moji otroci.

tako dobro je, 

ko lahko imaš vse svoje vesolje v naročju

pa imaš še vedno prosto roko za kiddota in še eno za malomiš.

in ko lahko večerno rutino preživiš mirno.

in ko si lahko tam okrog enih privoščiš en kafčk.

tudi takle.

#sillymama

♥

ta zapis je ostal med osnutki.
kaj pa vem zakaj.
danes čutim,
da mora vseeno med ljudi.
ker ni večje zmote kot ta,
ki ti ji lahko predstavijo.
da ko se dete rodi,
bo spalo v špampku.
in prosim,
temu se ne reče razvajanje otrok.
razvajanju otrok se reče kinderjajčki.
....
ps.
in danes ima ragazzino že skoraj deset mesev in pol.
in še vedno ga rada uspavam takole.
in zraven popijem kafčk.
pps. mislim, da je le še kak dan
v spletni trgovinici popust na nosilke.
♥