zjutraj,
ko so me pričakali z darilcem in poljubčki,
se mi je v glavi narisalo dopoldne.
tako:
malo valjanja po kavču.
malo gospodinjenja sem in tja.
uh, še kvačko sem malo zavohala.
in veliko poljubčkov sem si nariala,
priznam.
nak.
na materinski dan sem rjovela in besnela.
bentila in sitnarila,
da mi dela takole
(in z vso teatralnostjo,
ki jo premorem,
kazala miškolinu, kako),
ko govori,
kaj hoče.
ker v naši družini se želi.
in pika.
bila v skrbeh zaradi zobkov.
previjala.
uspavala.
od utrujenosti planila v histeričen jok.
ne samo enkrat.
si z miškolinom delila kavico.
objela svojo mami.
spet norela.
in kregala.
previjala.
uspavala.
in pravkar mislim,
da si bom za naslednji materinski dan nekaj zaželela.
v miru popiti kavo.
morda celo prebrati pol strani v knjigi.
eh, veste kaj.
nisem prepričana, da si to želim.
ker.
v resnici mi ni nič hudega.
še celo bolje kot to.
prav dobro mi je.
zdrava sem.
ljubljena.
spoštovana.
slišana.
(če ne, se pač glasno derem.)
vsak dan dobim risbico in poljubček in radtemam.
in najlepši (zaenkrat še vedno) brezzobi nasmeh.
in hvaležna za njune ročice,
ki objamejo,
vodijo,
žgančkajo
in se nevede pojavijo na fotkah,
pišem tole.
(je pa tudi res,
da je ura komaj pol treh in se morda do večera spet premislim :))