četrtkove čajanke

bolje je, se mi zdi.

in ko ne mara več piti čaja,

se greva čajanko.

potrebujeva vabilce.

kičaste šalčke.

zapestnica iz biserov.

pa roza čaj in potičko.

povabiva še ragazzinka 

in samoroga 

in medota pa smo.

♥

dober dan sreda

že trikrat sem mislila, da je danes četrtek.

ja, dnevi so spet dobili imena.

in dopust se je danes zamenjal na bolniško.

teden otroka je.

in mobilnosti.

in dihanja in hrvaščine,

dodam.

kičma je hrbtenica,

vilica čeljust,

noga je noga.

in dihanje je disanje.

♥

kiddo je v šoli.

Mr je v službi.

nana in ragazzino počivata.

jaz pa zraven urejam decembrske spretne prstke.

in našla sem še sobotne fotke z lubnika.

dober dan, četrtkasta sreda.

♥

mali princ

ko ne uspe gledati s srcem,

preprosto na okno narišeš srčke.

in malo zaleže.

♥

in barvice za risanje po oknih so iz ljubke trgovinice silly.

trenutek

zbudil me je ragazzino ob štirih.

kiddotu sem obljubila,

da ga zbudim ob šestih,

zato ne upam zaspati nazaj.

skuham kavo.

pomislim, da bi to moral postati moj ritual.

vstajanje ob štirih in kava.

naložim fotke z včerajšnjega sprehoda na računalnik.

...

kak dan se je zgodil.

kekčeva, 

rokometna učiteljica, 

kros,

njegov napis na oknu

še trinajst dni,

patronažka in ragazzino.. 

hvala za vsa sporočila in za komentarja 

za mojih torkovih 20 dek jamranja.

angelček je že pri njej,

dinarčki so pa tudi že na pomagalčici.

♥

practising simplictity. naporno kjut

to spada v kategorijo s kovtrom bi se pokrila čez glavo.

začelo se je s sobotnim mlajem

in danes zjutraj je teden otroka

dobil še piko na i.

ali bolje rečeno piko za klicaj.

tako.

kiddotov četrtkov kros je pod vprašajem.

zelo.

ker noče vrnit rokometnega dresa,

se je včeraj v šoli spet vpisal na treninge.

povem mu,

da mogoče ne bo šlo skoz.

in mi reče,

ne skrbi, mami, bomo že.

zavijem z očmi.

tudi zavijanje z očmi je dobilo v naši hiši nove razsežnosti.

pregovarjamo se,

kdo je zavil z očmi za 20 minut

in kdo je zavil z očmi za uro in pol.

to pomeni en krog in pol.

in kdo je zavil oči tako,

da lih da jih ni vrglo ven.

jaz sem danes v avtu zavila za uro in pol.

in kiddotov odgovor je bil tretji nivo -

opisan tri vrstice višje.

nana je previdno opazovala in 

zraven popevala oratorijsko himno

in na koncu samo vprašala,

če naj vzame škornje za v vrtec ali ne.

potem je v garderobi tekmovala z dečkom,

kdo bo prvi obul copate in nato butnila v igralnico.

vzgojiteljica se je nasmehnila,

jaz pa sem položila dlani čez oči.

ne, to ni bila nobena jogijska vaja za izboljšanje vida.

zaključila sem tiho vojno,

ki sem se jo šla proti Mrju.

ne, on se ne gre teh traparij.

ja, jaz pa.

butasto, da je kaj.

pa vseeno si ne morem pomagat.

ragazzino čez dan spi samo še v naročju -

ja, tudi zdajle.

danes je pojedel rožico iz lego friends.

čakamo, da jo pokaka.

predvsem pa upam,

da je to to.

da je kvota s pojedenimi legicami porihtana.

sicer pa je začel opravljati lažja gospodinjska dela,

ki jih prejšnji teden še ni.

tako da ni dobil kljukice na sistematskem.

ja, zdaj mu pa gre.

pomaga pospraviti posodo iz pomivalca,

zlaga štumfke.

tudi obeša perilo.

- kako? 

odgovor je na spodnjih fotografijah.

in zato ta jamrarija sploh nosi naslov naporno kjut.

zdaj, ko sem se tu razpisala,

sem malo bolje.

tuhtam,

ali naj sploh stisnem objavi.

ali raje samo zaprem računalnik.

in se ne vržem v zobe.

mogoče bi raje kaj napisala

o čudovitih anemonah na maminem vrtu in rožnatem oktobru.

ne zdi se mi fer.

četudi so res čudovite.

prilepim še poljubček ragazzinu,

ki se je pravkar zbudil.

in objavi in srček tu.

pa je.

mirno torkovo popoldne vsem.

♥

sedem

sama sem.

ne čisto.

deca spi,

Mr pa se kmalu vrne s tekanja.

ura na steni tiktaka.

tako glasno se mi zdi.

in sploh se ne morem zbrati.

odložim knjigo in že pol ure brskam o peak leninu.

preberem še mail o fotkanju baletk naslednji teden.

in poslušam daily devotion.

hvaležna sem za vseh tisoč in še tisoč darov.

tudi tale kotiček je eden od njih.

toliko posebnih ljudi mi je prišlo na pot.

toliko posebnih nalog.

dobre zgodbe, blagor, pogled, sillymama, 

družinski abonma v filhi, mavrica,

mamiblogerke, 1001dar, solemio, 

zavod živim, naša družina ....

in če imam vsaj malo glasu tu,

zdaj po sedmih letih,

bi ga nocoj uporabila za dober namen.

za (vsaj) še enkrat kris5

in za dobrodelno dražbo za angela.

znesek,

ki ga nameravaš zanj nakazati na trr palčice pomagalčice,

mi prosim sporoči na mail ali spodaj v komentar.

dražba se zaključi v ponedeljek ob 12h.

♥

projekt glasbena šola

sediva na vlaku.

ja, kaj pa tvoji,

a že hodijo v glasbeno,

me vpraša. 

kar čutim, 

kako pričakuje zdaj vsaj dveminutno naštevanje 

kam in kdaj ju vozim.

mah ne ...

a res ne?

ne.

nana je še premajhna, se mi zdi,

kiddo pa nekako še ni začutil svojega inštrumenta.

kaj pa tvoji,

ji vrnem vprašanje.

ne zgolj iz vljudnosti.

iskreno me zanima.

ker ona je tista,

ki je inštrument začutila 

in se vpisala v glasbeno šolo pri dvajsetih.

ja.

a jim je fino.

jah. 

vse sorte je.

eden je bil v resnici prepričan,

da ga bomo vpisali nasproti puštalskega gradu 

(kjer je glasbena šola) -

na nogomet.

oh, zavzdihnem.

ja, je kar safer včasih tale glasbena ane.

joj, se zamislim.

še meni je bila tak safer,

pa sem si res želela biti glasbeni ...

...

po letu in pol jo spet srečam.

objamem jo.

no, ugani,

jo kar napadem.

kateri inštrument,

se nasmehne.

kitara. -

o, lepo.

to, da glasbena šola ni krožek,

vem.

na lastni koži.

mislim, da sem svoje starše vsaj ene 16-krat prosila,

da ne bi več hodila v glasbeno šolo.

ne, zaradi inštrumenta samega ali učitelja.

res redko, ker se mi ni vežbalo.

ampak največkrat zaradi šoferja avtobusa.

ker m je vsak sleherni torek in petek ob 14.32,

ko sem plačala avtobusno karto zraven še namenil vprašanje,

če imam v kovčku bobne ali kontrabas.

m-m.

ja, kaj pa pol.

kitaro.

in je še nekaj glasno zanergal.

danes se nasmehnem -

tej občutljivi devetletni deklici.

zdaj bi mu najbrž, odvisno od dneva v mesecu,

kako pikro prisolila nazaj.

ali pa bi samo dobro odprla ušesa,

da bi njegove besede šle nemoteno skozi enega notri, skozi drugega ven.

a takrat mi je to predstavljalo stres.

starša sta mi rekla,

naj zdržim še malo.

pa še malo.

vsakič znova.

in vem, da sta me slišala

in da jima ni bilo vseeno.

a tudi zaradi teh izkušenj

sem imela možnost zrasti v magistrico akademsko glasbenico pevko.

in sem jima hvaležna za to.

nisem postala nobena nadslavna kitaristka.

je bil pa tudi to del moje poti,

da sem našla svoj inštrument.

dva pravzaprav.

glas.

in srce.

prav o tem,

kako pomembno je otroku pomagati,

ko popusti začetniška vnema in

kako pomagati prebroditi to obdobje,

piše v pogledu violončelistka, sanja repše,

tudi profesorica v tartinijevi glasbeni šoli.

začutiti je treba otroka, vedeti, koliko mu glasba pomeni.

v juniju se je v glasbeno šolo vpisal kiddo.

zdaj sva na potezi midva z Mrjem.

bodriti, spodbujati, ne napihovati, miriti.

in če bo treba,

brati knjigo ali pa likati zraven njega,

ko bo potreboval vzpodbudo za vadenje.

♥

zgornji zapis je avgustovski.

za portal dobre zgodbe.

tam sem zdaj že kar malo udomačena.

in tu dodajam trenutno stanje.

♥

kiddo je kot vsi otroci.

14 dni nadnavdušen.

potem bi s kitaro počel vse drugo kot tisto,

kar piše v beležki.

4 dni je srednje navdušen.

in takoj ko pridejo na vrsto vaje za levo roko,

navdušenje popusti.

tu je še risanje violinskega ključa.

pa tipkičrnidveprednjimavednoce.

cedeeeefgeahace.

in danes je bilo njegovo vežbanje res prijetnih 20 minut.

za vse.

cunje so zložene,

ragazzino spi,

kiddo pa še med inhalacijami poje marko skače.

to pomeni, da mu je všeč.

zdaj se pa samo še pozdravi zares,

pa smo.

♥

dobrodošla, jesen

dobrodošla, jesen.

dobrodošli, noski in kašelj.

dobrodošle, barve.

in tole so prav posebne barvice. 

♥

enakonočje

na večer,

ko se objameta poletje in jesen,

se spomnim lanskega enakonočja.

naš ljubi zlati ragazzino.

♥

ena

vse najboljše si dobil navsezgodaj.

od tvojih pižamarčkov.

tako hvaležni smo zate,

ljubi ragazzino.

♥