četrtek, 13. september 2018

practising simplicity. roots











po jutranjem nerazpoloženju sem odšla v gozd.
smreke postajajo okrašene od pisanega lisja.
podlesek je v polnem razcvetu.
prav tako tudi gobe.
in gobarji.
in jaz ...
poganjam korenine.
in odpiram srce.

sreda, 12. september 2018

practising simplicity. patience

kliče me iz sobice,
da nič ne vidi.
in če jo prosim lahko pridem iskat in peljem za roko.
potem me sprašuje,
zakaj njena elsa (helijev balon) ni več nabasan.
aja, mogoče je jodila.
mami, kdaj bomo pa mi dobili dojenčka.
mogoče bo fantek ali pa punčka.
ane.
a ga pokažeš.
medtem se nama na kavču pridruži kiddo.
zasmeje se ji.
joj, soufi,
to ne gre tko.
...
potem se vržemo v današnje plane.
kiddo si pripravi nahrbtnik s sendvičema in ledenim čajem.
in s kokakolicami.
ker je učiteljica rekla,
da lahko tud eno sladkarijo vzamemo s seboj na športni dan.
medtem ko si vleče nogavice na njegove šapice,
se spomni.
u, danes mogoče poštar prinese borove stikije.
mogoče,
mu prikimam.
...
malomiš oddam v vrtcu.
mamica nasproti malo zavije z očmi,
ko ji obujem copatke.
jap, taki dnevi so.
razvajam njo.
in s tem sebe.
še js tud tebe,
mi zapoje, ko gre v igralnico.
njena vzgojiteljica se nasmehne,
ko me vidi.
...
pritečem v kiddotovo garderobo.
- no, pač diham, kot da sem tekla,
a v resnici sem se počasi prikotalila.
cela garderoba diši po poli salami.
rožle me vpraša,
kdaj pripeljem kiddota k njemu na obisk.
že stotič mu rečem,
da kmalu.
drugač sem ga povabil na rojstni dan.
ja, mi je povedal,
se zelo veseli,
mu odgovorim.
kdaj pa imaš rojstni dan.
januarja.
uf, kje je januar,
si mislim.
in hkrati se mi zdi neizmerno kjut.
moj čas teče zadnje dni drugače.
moji dnevi se delijo na dopoldneve,
ko sem sama doma ali na pregledih,
na popoldneve,
ko smo skupaj,
in na noči.
in vežbam potrpežljivost.
mir.
predanost.




torek, 11. september 2018

practising simplicity. her new beginning




ja, ona je ninja.
če vprašate kiddota.
taka.
nežna.
in to je bilo prvič zanjo,
da je nekje prve korake naredila sama -
brez starejšega brata.
poka od ponosa,
da je dobila poštamko (štampiljko) za dolg sprehod.
namenjeni sta ji bili čudoviti vzgojiteljici.
tako hvaležna sem,
ko me vsako jutro ob sedmih priganja,
no, a gjeva zdj.
sam bom šla bjez tebe.


četrtek, 06. september 2018

practising simplicity. round.

Mr je v službi,
malamiš najbrž počiva na ležalniku,
kiddo pa se mogoče uči v angleščini
ajlavju.
ker mu je od včeraj romantika všeč,
je povedal.
moji možgani so nekje med šolo, vrtcem in porodnišnico.
po štirih letih sem prvič dopoldne sama.
v kuhinji diši po poprovi meti, grenivki in kavi.
mami sem napisala vse urnike in sezname,
v katerem predalu so majčke,
ki so ji všeč,
kje ima kiddo ruzačk za verouk
in kako naj raztegne štumfke za malomiš zjutraj.
pogledala sem čudovit film
in nabrala rože.
poskusila sem se tudi namazati z maskaro
za na pošto.
no, pa ni šlo.
jap,
trebuh je postal ena velika bunka.


torek, 04. september 2018

practising simplicity. mornings

včeraj se je zbudil 6.34.
omajgad,
pa ne da je danes moj prvi šolski dan.
danes se nam je zjutraj mudilo.
jaz sem imela že zgodaj pregled.
malamiš se je odločila,
da se ne bo še oblekla,
ker je zunaj še nočka.
potem se je spomnila,
da ji je vrtec všeč in se je le lotila dela.
kiddota sem budila.
no.
7.04 je bil z glavo pod kovtrom,
zavit kot palačinka.
potem mu je v možgane končno 
prodrla beseda šola
in horuk.
zobki.
cunce.
zajtrčk.
pa torba in velika vreča za v šolsko omarico.
in smo šli.
vsak na svoj konec.
aja, ne seveda.
še nekaj mojih nehajta 
in a lahko samo malo hitreje,
je bilo.
kar nekaj.


ponedeljek, 03. september 2018

practising simplicity. 39 weeks and 1 day

videli smo se po parih tednih.
vav, uri.
a si ti noseča.
ja, v zadnjem mesecu in pol me je napihnilo.
bum.
pa se mi je zdelo,
da če je moj instagram poln trebuhov,
je prav,
da napišem nekaj iz nosečkinega dnevnika tudi sem.
morda pa (sploh zadnji del) pride kateri prav.


moja tretja nosečnost je moja prva nosečnost,
za katero sem si želela,
da jo speljem do roka in mogoče kak dan čez.
predvsem zaradi malemiši in kiddota.
je moja prva nosečnost,
ko nisem študentska mama.
to se mi je precej poznalo.
brez prekladanja po ljubljani,
čakanja na ure in vežbanja.
in še - 
na faksu ni bolniške.
tam večine ne zanima,
če si danes že trikrat bruhala in
če so otroci zdravi
ali si po službi letela z njim v zdravstveni dom v loko,
mulca dala atu
in se peljala nazaj v lj na operno igro,
ki je bila potem na licu mesta itak odpovedana.

v tretje me je približno vsak vprašal,
če je nosečnost načrtovana ali naju je presenetila.
(zdjale tuhtam, da si Mrja tega ni upal nihče vprašat.)
in potem uf, kva sta pogumna.
in koliko jih pa še mislita imet.
ja, kva pa njegov laufanje pa tvoja služba pa to.
oh, ne vem.
seveda me je strah.
zaupam pa, da bova zmogla.
da bomo zmogli.
malo bom zavijala z očmi.
malo bo on pobegnil od mene.
tam nekje aprila si bo že zelo želel,
da bi šla jaz nazaj v službo,
ker sem potem tisočkrat bolj prijazna punca.
malo bomo pa z ljubeznijo že nekako.

v tretje sem naložila app,
da vemo kako smo z bjbijem.
no, meni se zdi fino,
ker lahko otrokoma odgovorim,
ko me sprašujeta,
kako velik je zdaj naš dojenček.
in ker vsem tetam lahko brez zadrege odgovorim na vprašanje
v  katerem tednu pa si,
brez da se zmotim za ene dva tedna.
...

prve tri mesece sem bila dizaster.
kot sem bila že navajena.
odkrila sem brezalkoholno pivo.
to je bila približno edina stvar,
ki mi je takrat dobro dela.

dam si roko čez oči
in si rečem mene ni,
ko se spomnim,
da me je Mr ob treh popoldne našel spečo na kavču,
celo polepljeno s tistimi samolepilnimi listki.
malamiš se je očitno kar zabavala z menoj,
četudi je mene izklopilo. :)
no, jaz se do Mrjevega prihoda ne spomnim nič.

v četrtem mesecu se je slabost preselila na popoldanske
in večerne ure.
in od pol štirih do devetih popoldne nisem vedela zase.

ker vseeno nisem več 24 in ker ni prvič,
se mi je zgodila žila.
sicer jo z masiranjem z mešanico olj ohranjam v istem stanju
kot je bila maja,
a na izboljšanje čakam (in malo tudi računam) po porodu.

z mazanjem trebuha nisem bila tako pridna
kot prejšnje nosečnosti.

in še tri stvari so,
ki so to nosečnost naredile lažjo.

tiste nelepe podporne nosečniške spodnje hlačke.
zaradi njih mi na koncertih ni bilo težko stati,
ker mi trebuh ni otrdel.

potem je tu moja biba - materinska blazina,
s katero se objemam vsako noč,
kot da se bojim,
da bom padla s postelje,
če se je spustim.
(včasih se mi zdi,
da ima naše dete za svojo bibo moj mehur.)

našla sem nekaj čudovitih podcastov,
ki so krajšali nočna bedenja.





nedelja, 02. september 2018

practising simplicity. no ordinary sunday

spet dežuje.
na balkonu se je pozorila jagoda.
najbrž več ali manj zadnja.
Mr športa.
otroka gledata knjigo z vlaki in jesta drugo večerjo.
najbrž ne še zadnje.
jaz sem se končno lotila knjige,
ki jo vedno berem zadnje dni pred porodom
in dala napolnit power bank
in baterijo na fotoaparatu.
zjutraj me je kiddo poklical,
da kdaj že gre,
ker čaka na to že celo noč.
pa sva šla po blagoslov.
dopoldne sem prespala.
tole železo in prečukane noči
imajo svojo ceno.
posteljico je Mr sestavil.
posteljninica se suši.
popoldansko sonce ji je dobro delo.
prav tako vsem nam.
na dvorišču so narisali pokahontas
in Mr in kiddo sta odtekla svojih 900 m.
jutri dopoldne moram narediti prostor v kuhinji,
za kiddotov šolski kotiček.
sosedova mama mi v sredo prinese koreninico anemon.
komaj čakam naslednje poletje,
da (upam) zacvetijo tudi pri nas.
in trenutno imam eno veliko željo.
da dete počaka še par dni.
da z malomiš in kiddotom nežno začnemo 
ta posebni september.
potem pa naj se prosim odloči,
da si želi na svet,
ker ga že vsi komaj čakamo.
#365daysofpractisingsimplicity


petek, 31. avgust 2018

practising simplicity. baking recipes


mamo sem prosila za recept.
in mi je na list napisala sestavine.
20 dag putrčka
20 dag sladkorja
20 dag moke
pecilni
pet jajc
in namesto poteka,
je spodaj pripisala pa srečno.
kličem jo,
da halo, mama,
kakšen postopek je to pa srečno.
nasmehne se.
aja, no, pač.
mokre sestavine, suhe in potem spečeš.
ma ja.
koliko časa pa na koliko.
ja, to ti pa težko rečem.
mal poglej.
tok da je spečen.
aha, 
pa srečno je kar dober napotek.
no, vseeno se je izkazalo,
da je recept tako enostaven,
da uspe tudi le s srečo.
in pekač na pike je prazen.

četrtek, 30. avgust 2018

practising simplicity. lately

tako jutro,
ki je bilo na prvi vdih podoben jesenskemu.
tisto modro nebo.
meglice.
in zrele jagode jerebike.
popila sem kavo pri mami.
in potem spet obesila žehto na balkonu.
oh, kakšen blagoslov.
na jesenicah sem podpisala papirologijo
bila zadnjič pdp v čakalnici,
kjer piše smeh je pol zdravja.
z malomiš sem bila na zmenku v vrtcu.
in kiddo je bil tretjič na ratitovcu to poletje.
dete izvaja neke asane v mojem trebuhu,
pri katerim kar malo zaškilim.
in niti enkrat se en poberem več s kavča brez uf.
Mr me pred vsakim tekom vpraša,
kako sem.
pri mami sem oluščila fižol
in olupila dišeča domača jabolka za pito.
nabrala sem še šopek.
vrtnice, žajbelj, rožmarin, sivka.
oh,
čisto malo že diši po jeseni.









petek, 24. avgust 2018

practising simplicity. sanity




in tale kup to.to izdelkov bo šel v parih dneh.
to sploh ni zero waste.
se zavedam.
ampak si res ne predstavljam,
da bi poleg vsega prve tedne po porodu 
uporabljala še pralne vložke,
pralne blazinice in pralne krpice za ritko.
čisto možno,
da sem razvajena,
ampak zelo hvaležna sem,
da na svetu obstaja tole.