petek, 30. avgust 2019

trenutek

trenutek objava je postala že kar obred.
ponavadi se zgodi ob petkih ali čez vikend.
od ponedeljka naprej poslušamo pravljico o hvaležnem medvedu.
in zraven jemo hruške,
in nana vzame lesenega medvedka
in s svojim hripavim glasom oponaša medveda.
potem se še zjoče,
da kdaj bo njen glas prišel nazaj k njej.
da ga pogreša.
kmalu,
jo tolažimo že tri dni.
zdaj pa upam,
da res res kmalu.
danes je bolje.
in medved je lahko spet ragazzinkov.
namesto dude.
mirno petkovo popoldne.




petek, 23. avgust 2019

1000 darov

Saj si nisem mislila, da je to ustvarjanje, bežanje, ozdravljenje mojih ran. Včasih ne veš, kdaj prvič vstopaš skozi vrata, dokler nisi že notri.
Vzamem listek iz pletene košare na koncu pulta, na katerem je otroška risba sv. Patrika, se mi, ki je na poti na Irsko, kajti narisan je v čolnu in tisto na njegovem rokavu je zelo podobno deteljicam - in ga obrnem. Na zadnjo stran brez pomislekov, izzvana, načečkam: Seznam darov. Začnem s pisanjem seznama. Ne darov, ki si jih želim, ampak darov, ki jih že imam.

1 jutranje sence na starem parketu
2 na debelo namazana marmelada na opečenem kruhu
3 krik modre šoje z vrha smreke

To je začetek in nasmehnem se. Ne morem verjeti, kako se smejim. Pa saj to so povsem običajne stvari in morda niti ne vem, da so darovi, dokler jih ne zapišem na list in šele takrat delujejo tako. Darovi, ki jih podarja On. To pisanje - to je kot nekakšna ... ljubezen, ki jo odvijamo iz darilnega papirja.
Morda nam je ulita kot rokavica.

16 listnati vonj po življenju, ki prihaja iz cvetličarne
17 škripanje njenih starih kolen
18 mrzel veter, ki mrši lase

In, ko hiša trdno zaspi in le pes na dvorišču kot ponorel laja v hladni, zaobljeni mesec, se ozrem na prvi dan, ko sem začela naštevati tisoč darov.

takole konec avgusta se vedno znova sprašujem,
kaj ko bi zaprla tale blog.
čez en mesec bo že sedem let kar ga pišem.
pa sem danes prebrala tole v knjigi tisoč darov.
(mimogrede to je knjiga,
ki spada na moj sos kup,
kjer imata mesto samo še sveto pismo in antologija pavčkove poezije)

in prepišem sem.
ker je eucharisteo tudi moj jezik.

in tu ima posebno mesto.
tudi zate.





petek, 16. avgust 2019


ko se ti naslednjič predstavim kot uri, ki živi na kmetiji,
me prosim jemlji z rezervo.
ker sem prvič v življenju videla 14 prepelic.
cverglne.
in italijanske kokoši,
ki nesejo jajca,
ki imajo lupino slonokoščene barve.
in mamo zajklo,
ki je večja od ragazzina in ji je ime pikica.
mamo muco,
s tremi mucki.
in še vedno kujem plan,
kako bi posvojili malo puhico.

četrtek, 15. avgust 2019

tako prijetno popoldne.
tako najlepše.
ki diši.
ima okus po vanilijevem sladoledu in limoninem kolaču.
in po džanijevih pletenkah
je malo na glavo,
in malo na prav.




sreda, 14. avgust 2019

practising simplicity. survival kit

 gugalnica in mehurčki.
to je vse,
kar potrebuje na počitnicah.




ogrlica


nana me prosi.
ko bom zrastla,
mi boš posodila te uhane.
seveda bom,
ji odgovorim,
kako so čudoviti, kajne.
mhm, se nasmehne in jih še počuti,
kot temu reče ona.
danes jih nosim.
tako posebni so.
in potem se me ragazzino med spanjem oklene okrog vratu.
tako hvaležna sem za najdragocenejši zaklad.

petek, 9. avgust 2019

pracitising simplicity. #momlife

kk ste kej,
me vpraša.
mislim,
da je minilo vsaj ene 6 let odkar sva se zadnjič videla.
jah, kaj naj mu rečem.
ga sploh zanima kako smo.
naj mu razlagam vse podrobnosti,
da nana po levjem kralju včeraj ni spala,
da je kiddo zagnal cel halo danes zaradi ipada,
da je ragazzino spal 45 min -
v dveh delih,
ampak da drugač so pa res zlati otroci,
samo zdajle jim je malo vroče
in se ne obnašajo prav nič kaj marketinško.
pa saj so otroci,
se hitro streznim sama pred seboj,
saj imajo pravico.
ah, kje pa.
ne straši ga, uri,
si rečem.
odgovorim mu le dobro smo.
tudi on je dobro,
mi pritrdi.
in mi vošči lep vikend.
aja, saj res.
še to.
...

tudi spodnji zapis je ostal v osnutkih.
in je potreboval skoraj pol leta,
da pride na vrsto.
mirno petkovo popoldne.



kako ste pa kej drugač ...
to je vprašanje,
ki ga mama trem dobi res pogosto.
ampak res pogosto.
ne vem, če tudi papa trem dobiva to vprašanje.
in za odgovorom dobro smo se ponavadi skriva še vsaj ene sedem odstavkov ...
ampak nima smisla ljudi mučiti s podrobnostmi,
ker še vedno velja,
da če smo zdravi, 
smo v redu.
pika konec amen.
no, vseeno.
...
pospravila sem sivaste bunde,
debele kape
in maruškaste škornje.
(čeprav smo danes skozi okno gledali novozapadli sneg)
kupila sem ji gumijaste škornje.
z metuljčki.
ki jih malamiš nosi v dnevni.
končno smo posejali tisto gorčično seme.
ki ni gorčično ampak 
so semena sončnic in anemon.
z malomiš sva šli k frizerju.
tako ad hoc,
kakor mi je najljubše.
no, danes v knjižnico ne greva,
ker se gremo kazen.
ragazzino je čudovito dete,
staro pol leta in še malo,
ki rado je.
tudi zeleno barvo.
no, hrano zelene barve.
se rado kotali in trga časopisni papir.
malamiš vozi kolo.
kot razlaga zdaj ona,
mi je mami dala en evro, 
ker sama vozim kolo in padem.
malamiš tudi vedno pride domov z lepšo frizuro
kot je šla v vrtec.
kiddo bere.
odpirajo se mu velika vrata.
v svet kapitana gatnika in v sveto pismo.
no, šolska vrata se zaklepajo.
uf, je pritekel v vrtec k meni v torek,
na šolskih vratih je obvestilo.
a je mogoče že konec pouka.
em, to obvestilo je tu od drugega dne šolskega leta, kiddo,
mu razložim.
in ja, šolska vrata se zaklepajo.
petnajst do štirih.
vsak dan.
kiddo se v šoli gre pevske med odmorom,
pevske pred poukom.
in ob petih popoldne ugotovi,
da je pozabil na pevske po pouku.
no, naslednji dan je ugotovil,
da jih ni bilo.
naslednji dan je tudi ugotovil,
da je bil danes brez naloge.
in naslednji dan prav tako.
danes je bil brez copat.
po svetem angelu mi je v avtu razlagal,
kako se oživlja dojenčke
in kako se uporablja defibrilator.
in da ga je zdravnica špela dvakrat poklicala,
da ji je pomagal.
mene odnašajo hormoni.
te menstruacije s skodelico so smešne.
od popka navzgor je pač normalni dizaster,
od popka navzdol pa kot da ni nič.
Mr se gre pomladansko kihanje.
in teče.
in hodi v službo.
nas vozi naokoli.
in skrbi, da seo, smo dobro.
no, tako smo.
dobro,
z vsem, kar paše zraven.

četrtek, 8. avgust 2019

practising simplicity. baby wearing


in potem rodiš.
še pljuča so iz sebe.
(kaj šele srce.)
ne vedo prav dobro,
kaj bi sama s seboj.
kam bi dihala.
ker je kar naenkrat toliko prostora.
in dete prvih 14 dni lepo spi v košari.
in potem pride tretji teden.
in krčki.
dete spi dobro le v naročju.
...
če rodiš dobre štiri kile sreče,
potem je pri treh tednih dete,
če je vse lepo in prav,
bliže šestim kilam kot pa petim.
in roke in hrbet in vrat
ne zmorejo več vsega nošenja.
zadnjič sem Mrju rekla.
da ne vem,
za kateri izum sem bolj hvaležna.
za flaško ali bobico.
ker brez enega ali drugega ne vem,
kako bi zrasli moji otroci.
tako dobro je, 
ko lahko imaš vse svoje vesolje v naročju
pa imaš še vedno prosto roko za kiddota in še eno za malomiš.
in ko lahko večerno rutino preživiš mirno.
in ko si lahko tam okrog enih privoščiš en kafčk.
tudi takle.
#sillymama


ta zapis je ostal med osnutki.
kaj pa vem zakaj.
danes čutim,
da mora vseeno med ljudi.
ker ni večje zmote kot ta,
ki ti ji lahko predstavijo.
da ko se dete rodi,
bo spalo v špampku.
in prosim,
temu se ne reče razvajanje otrok.
razvajanju otrok se reče kinderjajčki.
....
ps.
in danes ima ragazzino že skoraj deset mesev in pol.
in še vedno ga rada uspavam takole.
in zraven popijem kafčk.
pps. mislim, da je le še kak dan
spletni trgovinici popust na nosilke.

sreda, 7. avgust 2019

ponedeljek, 5. avgust 2019

čisto poseben zmenek sta si naredila.
za njuno deseto obletnico.
in tako hvaležna sem, 
da sem jima bila lahko tako blizu na tak dan.


prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
f.l.

petek, 2. avgust 2019