petek, 31. avgust 2018

practising simplicity. baking recipes


mamo sem prosila za recept.
in mi je na list napisala sestavine.
20 dag putrčka
20 dag sladkorja
20 dag moke
pecilni
pet jajc
in namesto poteka,
je spodaj pripisala pa srečno.
kličem jo,
da halo, mama,
kakšen postopek je to pa srečno.
nasmehne se.
aja, no, pač.
mokre sestavine, suhe in potem spečeš.
ma ja.
koliko časa pa na koliko.
ja, to ti pa težko rečem.
mal poglej.
tok da je spečen.
aha, 
pa srečno je kar dober napotek.
no, vseeno se je izkazalo,
da je recept tako enostaven,
da uspe tudi le s srečo.
in pekač na pike je prazen.

četrtek, 30. avgust 2018

practising simplicity. lately

tako jutro,
ki je bilo na prvi vdih podoben jesenskemu.
tisto modro nebo.
meglice.
in zrele jagode jerebike.
popila sem kavo pri mami.
in potem spet obesila žehto na balkonu.
oh, kakšen blagoslov.
na jesenicah sem podpisala papirologijo
bila zadnjič pdp v čakalnici,
kjer piše smeh je pol zdravja.
z malomiš sem bila na zmenku v vrtcu.
in kiddo je bil tretjič na ratitovcu to poletje.
dete izvaja neke asane v mojem trebuhu,
pri katerim kar malo zaškilim.
in niti enkrat se en poberem več s kavča brez uf.
Mr me pred vsakim tekom vpraša,
kako sem.
pri mami sem oluščila fižol
in olupila dišeča domača jabolka za pito.
nabrala sem še šopek.
vrtnice, žajbelj, rožmarin, sivka.
oh,
čisto malo že diši po jeseni.









petek, 24. avgust 2018

practising simplicity. sanity




in tale kup to.to izdelkov bo šel v parih dneh.
to sploh ni zero waste.
se zavedam.
ampak si res ne predstavljam,
da bi poleg vsega prve tedne po porodu 
uporabljala še pralne vložke,
pralne blazinice in pralne krpice za ritko.
čisto možno,
da sem razvajena,
ampak zelo hvaležna sem,
da na svetu obstaja tole.

practising simplicitiy. natural dyed tetra cloths


potrebujete:
bombažne tetra pleničke
(jaz sem uporabila tosamine),
veliko posodo
kurkumo, žafraniko, koprive

v dobre pol litra vode sem
stresla lonček (50g) žafranike.
in v drug lonec s podobno količino vode prav toliko kurkume.
in deževen dan se je obarval sončno.
v tretji lonec sem dala sveže nabrane koprive.
nisem prepričana,
če je postopek pravi.
kot iz knjige.
vedno sem mešanico zavrela.
precedila in nato v obarvano vodo dala bombažne tetra pleničke.
namakala sem jih različno.
žafranikine in kurkumine dobrih 20 min.
koprivine pa dva dni.
vse sem potem še dvakrat v pralnem stroju preprala.
vsake posebej.

tetra pleničke,
obarvane z žafraniko in kurkumo so čudovite.
koprivine pa izgledajo bolj 
kot bi se ponevedoma med pranjem s temnim perilom zaprale
in sem jih pospravila kar med cote.


#365daysofpractisingsimplicity





torek, 21. avgust 2018

practising simplicity. harvesting

kiddota sem poslala na mamin vrt.
po tri ognjičeve cvetke.
povezala sem jih s čipkastim trakcem v šopek.
in jih malo pospravila v žepek predpasnika.
dišalo je.
po pecivu s slivami.




ponedeljek, 20. avgust 2018

practising simplicity. slowly



sem in tja me vpraša,
uri, kako sva s torbo.
potem si dam dlan čez oči,
(na eno oko celo zamižim,
za vsak slučaj, če me vseeno še vedno vidi)
skremžim nos,
zaškripam z zobmi in potem dam še jezik ven.
in naredim še nekaj podobnega kot buaaah.
vse to spakovanja traja približno štiri sekunde in pol.
potem pa malo pobegnem
in v kiddotovi sobici spustim rolete.
oh.
mama torba se pakira.
to, da napišem pasiv,
ni slučaj.
počasi.
in ker je tretjič,
ne kompliciram.
na seznamu se znajdejo samo nujne stvari.
brez vazelinov in revij in frutabelic.
(zadnjih je zmanjkalo še preden so prišle domov.)
materinska knjižica.
kartica in potrdilo za napotnico.
zobna ščetka.
mrežaste hlačke.
vložki.
lanolin.
bepanten.
mehki modrčki.
steklenička za vodo.
telefon in polnilec.
fotoaparat.

in mama torba je Mini Bini.

petek, 17. avgust 2018

practising simplicity. letting thigs go

zadnji mesec se na fb in ig večino časa grem boljši trg.
po ene 7 letih Mrjevega prigovarjanja,
sem končno dojela.
da me hrčkanje ne osrečuje.
joj, kako ljubek izraz
za tako nadležno stanje.
(nočem napisati motnjo,
ker se mi zdi,
da je to grda beseda.
in ker sem očitno še vedno v fazi zanikanja)
ja, shranim vse.
prvi otroški vozovnici za vlak.
vstopnico za uffizzi.
kamenček z našega četrtega jesenskega morja.
(s prvega, drugega in tretjega imamo cele kozarce kamenčkov)
maturantsko obleko.
ker mi jo je sešila mama.
zeleno koncertno,
ker nikoli ne veš.
čeprav vedno nosim potem varno črno.
poročno obleko.
ker ...
ker je pač ne morem kar (pro)dati.
njene prve čeveljčke.
pa tiste štumfke.
glavniček od mylittlepony.
lončka za kavo,
ki mi ga je podarila ona.
v nočni omarici imam celo nekaj figuric 
iz kinder jajčkov.
izpred 20+ let.
potem so tu seveda še knjige.
silikonski pekači različnih oblik.
blago.
torbice.
torbe.
nahrbtniki.
material za ustvarjanje.
vaze.
res ne vem, kaj imam s temi vazami.
ker v resnici se mi zdi,
da mi še vsaj ene tri manjkajo.
in pa cunje.
oh.
in najbrž je še ene tisoč stvari,
ki bi jih Mr napisal v komentar.
(zato pišem to po njegovi pavzi)
in počasi se osvobajam.
svojega hrčkanja.
in stvari puščam.
mečem v smeti.
podarjam.
prodajam.
tudi naš rexov gugalnik se je znašel na let go seznamu.
in če vas zanima kak predmet, 
ki ste ga v zadnjih 6 letih videli tu,
mi pišite na mail.
ursula.podpetelinjek@gmail.com
ali pa če bi kdo organiziral garažno razprodajo.
z veseljem pripeljem cel tvingo samih nežno rabljenih kjut stvari.
kartici sta janini.


četrtek, 16. avgust 2018

practising simplicity. let's go fly a kite

na listek sem si napisala.
vstani pol ure prej.
za knjigo.
oh, taka lenuhla sem postala zjutraj.
otroka sta na kavču ob meni.
malamiš se zakoplje k meni pod indiro,
kiddo pa v šepetu poleg naju bere knjige.
žehto v pralnem stroju perem že drugič.
ker sem čisto pozabila nanjo.
in je bila že precej uf.
(in zavijem z očmi in viham nos.)
tisto trebušno reč smo, upam, zdaj dokončno preboleli.
jutranji sprehodi so vedno bolj počasni.
zame.
kar naenkrat sem v tempu malemiši
in nikogar več ne priganjam.
pejmo - pejmo.
kvečjemu me čakajo.
in potem smo le prišli na grič.
in spuščali zmaje.
#365daysofpractisingsimplicity




torek, 14. avgust 2018

practising simplicity. beginning

prvo tako jutro je danes po dolgem času.
megleno.
po dežju.
in tako dobro mi dene.
obujem se in pobegnem v gozd.
in na vrtu naberem še smrdelce.

začela sem s porodniško.
včeraj.
končno sem se lotila teh malih oblačilc.
toliko spominov se je pobarvalo
v mojem srcu,
ko sem likala te mini cunce.
bila sem se v laboratoriju.
in na pregledu.
in z njo sedela pod napisom smeh je pol zdravja.

šla sem v lekarno po magnezij.
in zapovrh sem na receptu dobila še železo.
Mr razlaga kiddotu,
da bom zdaj iron woman.
ne, torbe seveda še nimam spakirane.
četudi že tri dni govorim, 
da res moram to uredit.
za vsak slučaj.
pa čeprav nimam še časa.
in ga še nekaj časa ne bom imela.
ja, saj vem ...
zdaj sem se že naučila,
da ni moja volja tista,
ki obvelja.
zato se malo neučakano in
malo potrpežljivo 
prepuščam.
to porodniško
si želim preživeti čimbolj predano.
iskreno in čutno.
in tako začenjam svoj -
naš -
dnevnik.
practising simplicity.




košara je iz pikolina.
in žirafica je iz minumujčka.

četrtek, 9. avgust 2018

all different, all equal

uri pa dojenje je naslov
precej posebne zgodbe.
v soboto sem bila na festivalu dojenja.
(fotke so na fb in ig)
toliko zgodb z uspehi, bolečinami pa vseeno prepletenimi z ljubeznijo.
in čutim,
da zdaj ko so moje rane v zvezi z dojenjem zaceljene,
delim del svoje zgodbe.
tu.

ko sem bila noseča s kiddotom,
bi, če bi mi kdo omenil za la leche league sklepala,
da govori o fuzbalerskem prvenstvu.
po prvem tednu s temi najlepšimi štirimi kilami in pol sreče,
ki so se skrčile na tri kile sreče,
dojenja ne jemljem več kar tako.
takrat sem odkrila,
da se za tem skriva cela kvantna fizika.
da je odvisno od otroka,
od poroda,
od bradavic,
od lune.
in če v prvo uspe pravljično
in se pravljica ne končna niti enkrat v prvih dveh mesecih,
kaj šele v pol leta -
potem si rojena pod srečno zvezdo.
in se prosim za to zahvali,
ker to ni samoumevno.
ker se za večino belo rožnatimi fotkami s kavča,
ki jih vidimo na ig,
prav komot skriva objokana mama,
ki se obtožuje,
da še svojega otroka ne zmore nahraniti
in da, kakšna mama pa je.
 ...



bulica na dojki,
ki sem jo zatipala v oktobru skoraj šest let nazaj,
se je izkazala za več ali manj edino mlečno žlezo,
ki jo moji zizi premoreta.
no, samo ena.
zato sem hvaležna za vsak mililiter,
ki ga bo naše ljubo dete #3 dobilo.
in ja, čisto možno, da bom spet jokala,
ker najbrž spet ne bo pravljično in skoraj s porazom na vidiku.
ampak v resnici je zmaga nahranjeno dete
in ne to,
da sem jaz miss mokre majčke,
če sem si pozabila nalepiti blazinice za dojenje.
ker se nima smisla se primerjati,
katera je boljša.
katera ima kakšne.
katera dalj in bolje doji.
ker zvečer,
ko zapremo oči,
smo vse enake.
vse vredne spoštovanja.

in hvala, Jana.
mislim, da tvoja majica pove več kot moj zapis.
#zaupamsi
#alldifferentallequal




summer journal. the 52nd

tale fotka še spada k pasjim dnem.
kala je že doma.
malamiš pa vsem pove,
da je bila pri nas na počitnicah.
v isti sapi še doda,
da jo je sosedov sid opraskal
in da jo je pičil polnočni komar - poglej tukaj.

sreda, 8. avgust 2018

trenutek





popoldne je.
rahlo zatohlo je v štirki.
očitno danes ni bilo pouka tu.
ah, seveda ne.
vsi želijo vežbati v kleti.
ker je tam ene 5 stopinji manj.
zašvicaš po 10 minutah.
in ne po dveh.
odprem okno.
tepih.
ogledalo.
sezuti čevlji pod klavirjem.
sence na stenah.
sama.
s seboj.
glasna.
v tišini.


ps. to je zapis izpred enega leta.
neskončno hvaležna sem,
da je to obdobje za menoj.
za nami.

ponedeljek, 6. avgust 2018

summer journal. the 51st

čarobno popolne na reki.
s kanujem in z njimi.



pogled

ko gledam mamo,
kako te dni za vsakega vnuka posebej pripravi svoj zajtrk,
samo zavijem z očmi.
eden kornflejks,
drugi med pa kruh,
tretji marmelada, maslo in kruh,
četrti zdajle še ne bi,
ampak bi kasneje.
ko se po tleh vrže malamiš,
jo mama vzame v naročje.
vidi,
da zavijem z očmi.
in mi odgovori.
uri, a veš,
otroc morjo bit popestvan.

halo, a ti si mogoče moja mama?
ne spomnim se te take.
da si bila kdaj pristašica rahločutnega starševstva.
ne, ni bila grozilda.
in ja, bila je nežna.
ampak vseeno je precej bolj trdo vzgajala naju s sis.

potem vidim na instagramu 
mamo z dolgimi gostimi lasmi,
ki doma šola svoje otroke,
jim pripravlja zdrave obroke
in smutije z aronijo za zajtrk.
na majici ji piše mama bird.

joj, pa kam sem zašla.
od smutijev je ostal le prašen blender,
jagode pa pojemo še kar take s prstjo lihdane.
in jaz.
jaz bi potrebovala majico,
na kateri piše mama bear.

čutim, da želim slediti srcu.
tudi pri vzgoji.
včasih vem,
da je bolje za otroke,
če sledim razumu.
ne vem, a je to vzgoja.
a sploh imam vzgojo v mozgu.
rada pa preberem kakšno knjigo ali članek o vzgoji.
ne, da bi se je držala za prmej.
ne želim si,
da bi se pospravila v predal.
čuječa mama,
povezovalna mama,
unicorn mama,
helikopter mama,
bird mama
ali mama bear.
ampak zato, ker mi da misliti.

včasih dobro dene ali pa tudi zaboli,
ko preberem še drug pogled.
v cicidojevi in cicibanovi starševski prilogi.
tudi včasih na plaži.
med enim in drugim mamiiii, jaz bi ...



dobro jutro, ponedeljek.