petek, 27. september 2019

sedem

sama sem.
ne čisto.
deca spi,
Mr pa se kmalu vrne s tekanja.
ura na steni tiktaka.
tako glasno se mi zdi.
in sploh se ne morem zbrati.
odložim knjigo in že pol ure brskam o peak leninu.
preberem še mail o fotkanju baletk naslednji teden.
in poslušam daily devotion.
hvaležna sem za vseh tisoč in še tisoč darov.
tudi tale kotiček je eden od njih.
toliko posebnih ljudi mi je prišlo na pot.
toliko posebnih nalog.
dobre zgodbe, blagor, pogled, sillymama, 
družinski abonma v filhi, mavrica,
mamiblogerke, 1001dar, solemio, 
zavod živim, naša družina ....
in če imam vsaj malo glasu tu,
zdaj po sedmih letih,
bi ga nocoj uporabila za dober namen.
za (vsaj) še enkrat kris5
in za dobrodelno dražbo za angela.
znesek,
ki ga nameravaš zanj nakazati na trr palčice pomagalčice,
mi prosim sporoči na mail ali spodaj v komentar.
dražba se zaključi v ponedeljek ob 12h.


sreda, 25. september 2019

projekt glasbena šola

sediva na vlaku.
ja, kaj pa tvoji,
a že hodijo v glasbeno,
me vpraša. 
kar čutim, 
kako pričakuje zdaj vsaj dveminutno naštevanje 
kam in kdaj ju vozim.
mah ne ...
a res ne?
ne.
nana je še premajhna, se mi zdi,
kiddo pa nekako še ni začutil svojega inštrumenta.
kaj pa tvoji,
ji vrnem vprašanje.
ne zgolj iz vljudnosti.
iskreno me zanima.
ker ona je tista,
ki je inštrument začutila 
in se vpisala v glasbeno šolo pri dvajsetih.
ja.
a jim je fino.
jah. 
vse sorte je.
eden je bil v resnici prepričan,
da ga bomo vpisali nasproti puštalskega gradu 
(kjer je glasbena šola) -
na nogomet.
oh, zavzdihnem.
ja, je kar safer včasih tale glasbena ane.
joj, se zamislim.
še meni je bila tak safer,
pa sem si res želela biti glasbeni ...
...
po letu in pol jo spet srečam.
objamem jo.
no, ugani,
jo kar napadem.
kateri inštrument,
se nasmehne.
kitara. -
o, lepo.

to, da glasbena šola ni krožek,
vem.
na lastni koži.
mislim, da sem svoje starše vsaj ene 16-krat prosila,
da ne bi več hodila v glasbeno šolo.
ne, zaradi inštrumenta samega ali učitelja.
res redko, ker se mi ni vežbalo.
ampak največkrat zaradi šoferja avtobusa.
ker m je vsak sleherni torek in petek ob 14.32,
ko sem plačala avtobusno karto zraven še namenil vprašanje,
če imam v kovčku bobne ali kontrabas.
m-m.
ja, kaj pa pol.
kitaro.
in je še nekaj glasno zanergal.
danes se nasmehnem -
tej občutljivi devetletni deklici.
zdaj bi mu najbrž, odvisno od dneva v mesecu,
kako pikro prisolila nazaj.
ali pa bi samo dobro odprla ušesa,
da bi njegove besede šle nemoteno skozi enega notri, skozi drugega ven.
a takrat mi je to predstavljalo stres.
starša sta mi rekla,
naj zdržim še malo.
pa še malo.
vsakič znova.
in vem, da sta me slišala
in da jima ni bilo vseeno.
a tudi zaradi teh izkušenj
sem imela možnost zrasti v magistrico akademsko glasbenico pevko.
in sem jima hvaležna za to.
nisem postala nobena nadslavna kitaristka.
je bil pa tudi to del moje poti,
da sem našla svoj inštrument.
dva pravzaprav.
glas.
in srce.

prav o tem,
kako pomembno je otroku pomagati,
ko popusti začetniška vnema in
kako pomagati prebroditi to obdobje,
piše v pogledu violončelistka, sanja repše,
tudi profesorica v tartinijevi glasbeni šoli.
začutiti je treba otroka, vedeti, koliko mu glasba pomeni.


v juniju se je v glasbeno šolo vpisal kiddo.

zdaj sva na potezi midva z Mrjem.
bodriti, spodbujati, ne napihovati, miriti.
in če bo treba,
brati knjigo ali pa likati zraven njega,
ko bo potreboval vzpodbudo za vadenje.

zgornji zapis je avgustovski.
za portal dobre zgodbe.
tam sem zdaj že kar malo udomačena.
in tu dodajam trenutno stanje.

kiddo je kot vsi otroci.
14 dni nadnavdušen.
potem bi s kitaro počel vse drugo kot tisto,
kar piše v beležki.
4 dni je srednje navdušen.
in takoj ko pridejo na vrsto vaje za levo roko,
navdušenje popusti.
tu je še risanje violinskega ključa.
pa tipkičrnidveprednjimavednoce.
cedeeeefgeahace.
in danes je bilo njegovo vežbanje res prijetnih 20 minut.
za vse.
cunje so zložene,
ragazzino spi,
kiddo pa še med inhalacijami poje marko skače.
to pomeni, da mu je všeč.
zdaj se pa samo še pozdravi zares,
pa smo.





torek, 24. september 2019

nedelja, 22. september 2019

enakonočje

na večer,
ko se objameta poletje in jesen,
se spomnim lanskega enakonočja.
naš ljubi zlati ragazzino.




torek, 17. september 2019

ena

vse najboljše si dobil navsezgodaj.
od tvojih pižamarčkov.
tako hvaležni smo zate,
ljubi ragazzino.

ponedeljek, 16. september 2019

na današnji dan. leto kasneje.

popoldne smo z nano in kiddotom še tekli po travniku.
prav tak čudovit dan je bil.
kot obeta današnji.
in v dnevnik sem narisala še zadnjo risbo.
in zvečer začutila,
da kmalu spoznamo naše ljubo dete.
na klice in sporočila nisem več odgovarjala.
nisem mogla.
Mr se je razveselil.
da končno pride na vrsto tudi on.
da spozna dete.
tako -
ena na ena.
kot ponavadi je celo pot govoril
in pogledoval na uro vsakič,
ko se mi je dihanje spremenilo.
seveda je sledila porodna soba.
in ragazzino si je - kot to počne zdaj že eno leto -
za vse skupaj vzel svoj čas.
v tretje sploh ni bil tako čaroben porod kot v drugo.
spoznala sem najbrž več ali manj vse babice v porodnišnici,
imela še sis pa ginekologinjo.
tam okoli osme zjutraj jutrišnjega dne sem rekla,
da ne morem več.
in v deliriju videla nano in kiddota kako tečeta po obali.
in potem sva ga spoznala.
zvezdogledega dečka.
srečo samo.
*




underneath the stars I'll meet you
underneath the stars I'll greet you
there beneath the stars I'll leave you
before you go of your own free will
go gently