junijsko aprilsko notranje vreme šolarjev je nekaj,
kar sem v petih letih že sprejela.
ne, seveda mi še vedno ni všeč.
ampak nekako sem dojela,
da je to prehodna ploha ne-jev, nepane-jev in adejnomamikvasisitna-jev,
ki jih srednje neuspešno preslišim.
ali pa vsaj del njih.
še vedno jih vzamem osebno.
in zagotovo vsaj malo zavijem z očmi.
ja, na tem področju bi res morala nekaj narediti.
preden je zašlo sonce na enajstega junija,
smo se z otroki ustavili ob polju pšenice in lovili pikapolonice.
ker ta datum res potrebuje nove dimenzije.
in pikapolonice ne prinašajo le sreče.
tudi pokakajo se.
z jutranjim smsom je letošnji 11. junij dobil še novo dimnezijo.
tu ne zavijam z očmi,
le sklenem roki
in s solznimi očmi objamem mrja preden grem od doma.
<3
