črvičku v kiddotovem trebuščku smo
očitno vsi v naši familiji všeč.
no, saj zdaj nam gre že precej na bolje.
in to bodo eni res posebni prazniki.
vsi se valjamo po kavču.
malo drug po drugem.
malo si gremo na živce,
malo smo si všeč.
a smo skupaj.
in to sploh ni slabo.
ravno nasprotno.
ko smo drevce postavili v dnevni,
smo bili vsi kar malo ohinsploh.
Mr je vprašal,
če spodnje suhe veje poreže.
jaaaaa, veliko jih poreži,
se je navdušil kiddo.
da bo dovolj prostora za velika darila pojutrišnjem.
ah, nekako smo pristali tam,
kjer nismo hoteli.
bolj otrokoma razlagam,
da so se dobri možje domenili,
kje in kdaj in kdo.
in da je pri nas ta dobri mož miklavž.
ja ja, mi prigovarja vneto kiddo,
še vedno v svojem mehurčku.
ampak jaz res verjamem,
da božiček pojutrišnjem pride.
potem teče v kuhinjo.
kot vsak dan v tem tednu.
v hladilniku preverja kakšno je stanje.
korenje za jelenčke ga muči.
uf, še je.
zavijem z očmi.
zadržim dih.
si postavljam meje.
jih rušim.
grizem spodnjo ustnico.
mislim, tumač,
mi kriči v glavi.
potem se grem en kup enih psiho scen
medtem ko pomežiknem na eno oko.
verjame.
uf, tole mi jo pa res zagodel.
in popustim.
in se grem božičkovo pomočnico.
iz papirja izrežem tagce.
da se darila ne pomešajo.
skrbim,
da je korenja dovolj.
in da božiček dobi piškot.
v resnici - kar dva.
mirne priprave vam želim.
♥
in spodnja tagca prijavljam v Craft-alnico.
