četrtek, 01. november 2012

babica in oče-sin večer

šopek resja sem nesla na grob moje babice.

pravzaprav ni bila ravno moja najljubša babica na svetu.
najbrž tudi jaz nisem bila njena najljubša vnukinja.

tako se mi zdi.

saj nisva imeli nevemkakih konfliktov, 
a vseeno. 

čuvala me je, ko sem hodila v prvi razred.
hihi, potem so mi rajši kupili papagaja za rojstni dan, 
da mi doma ni bilo dolgčas, 
ko sem čakala ostale, 
da se vrnejo domov iz službe ali faksa.

z babico sva se vedno kregali o tem, 
s kakšno barvico se ljudem nariše roke.
jaz sem hotela barvati z rumeno, 
a ona je vztrajala, 
da imamo rjave roke in ne rumenih. 
češ, 
poglej, no, svoje roke, ali so morda rumene ..
 in tako nitipodrazno ni prišla v poštev nobena druga barvica kot rjava.

in joj.
moja babica ni imela posluha.
pa tako rada je imela glasbo.
spomnim se tistih groznih ponedeljkov, 
ko sem pred vrati čakala, da se je končala ponovitev oddaje po domače. 
in da je ona  na divanu odbrundala tisto njeno najljubšo. 
ne reci nikdar, da nisi ljubila me.

babica je imela zelo lepo pisavo.
vedno mi je napisala čestitko za rojstni dan in mi jo poslala po pošti, 
čeprav sva živeli v isti vasi.

vedno mi je kuhala esotično malico.
čežano s fižolom.

imela je ogromno prijateljic za dopoldanska kofetkanja.

tako zelo ji je bilo žal tiste prastare češplje, ko so jo posekali,
čeprav je prej vedno jamrala  zaradi nje..

vedno me je spraševala, kaj si želim za darilo.
hihi, in vedno je pozabila :)

rada je govorila o svojem otroštvu.

in nikoli se nisem mogla načuditi, kako stara je že :)

in da doma niso imeli telefona.
uf, to me je vedno znova fasciniralo.

rada nam je pripovedovala pravljice.
take resne.

in se z nami šla kozaklamf.

in bibaleze.

njena spalnica je bila zaklad.
no, kot jaz, je bila hrček in je hranila vse.
čisto vse.

tako rada je videla, če smo jo peljali nabirat kostanj.
pa niti hoditi ni več mogla.
in tako smo ostali samo v avtu, 
a ona je pred 'izletom' morala obiskati frizerko, 
da ji je uredila njeno trajno.

vedno mi je govorila, 
da dekleta moramo lepo sedeti in se lepo vesti.

že 14 let je ni več z nami.
a vseeno je tolikokrat v mojih mislih.

in sva se z miškolinom zmolila zanjo, 
da lepo počiva v nebesih.

zvečer pa sta imela miškolin in Mr moške teme.
oče in sin trenutke.
sta gledala nogomet.
in za miškolina je bilo zgleda preveč ...


 


1 komentar:

  1. Lepo si tole napisala o babici.

    Možakarja sta pa čudovita. :)

    OdgovoriIzbriši