šest tednov je mimo.
od poroda.
že peto soboto se nasmehnem,
ko vidim na tvju mariota in njegovo slovenijo.
ker se spomnim,
kako je bilo tisto soboto.
18.oktobra.
z miškolinom sva sedela na kavču in se igračkala,
ko se je začelo.
spet.
tisto špikanje.
kot vsak večer zadnji teden.
in ker sem bila zjutraj na pregledu v porodnišnici bila obsojena na
'tole pa ne bo še nič, gospa',
sem bila prepričana, da je spet vse skupaj le priprava.
no, tokrat špikanje ni ponehalo po pol ure.
v resnici je špikalo vedno bolj.
in špikanje je preraslo v resne popadke.
vdihnila sem.
da mogoče pa danes nekaj le bo.
bila sem poljubljena od sonca,
doživela štirinajst dni čudovitih jesenskih barv,
oprala šest zadnjih žeht
(še dobro da obstajajo lovilci barv),
bila na svetemandreju,
na jamniku,
kupila svečke za adventni venček,
prejela toliko želja, dobrih misli, objemov ...
da mogoče pa danes nekaj le bo.
bila sem poljubljena od sonca,
doživela štirinajst dni čudovitih jesenskih barv,
oprala šest zadnjih žeht
(še dobro da obstajajo lovilci barv),
bila na svetemandreju,
na jamniku,
kupila svečke za adventni venček,
prejela toliko želja, dobrih misli, objemov ...
Mr je miškolina nesel k mami in atu.
potem pa sva obsedela na kavču.
mario.
gledanje na uro.
kot na silvestrovo.
no, in popadki.
neverjetno je,
kako sem spet dobila potrebo po fen frizuri in nalakiranih nohtih,
ko naj bi se mi mudilo v porodnišnico.
in.
ne, še malo počakajva.
potem je Mr končal z mojim mencanjem doma in nas spakiral v avto.
pa smo šli.
strah.
pričakovanje.
veselje.
ljubezen.
po poti sva se še prav luštno pogovarjala.
in vsakih 7 minut utihnila.
v porodnišnici je bila tista babica.
tokrat je dohtarca dala žegenj.
za porodno.
za porodno.
šla sva še enkrat po stopnicah do sprejemne.
se vpisat.
za akcijo.
v porodni sobi naju je čakala poltema,
solna lučka in neka alternativna glasbica.
nasmehnila sva se.
naslednji dve uri sta bili mirni in nežni.
na vsake toliko časa sem se čudila,
kako neverjetno je,
da lahko ženski možgani pozabijo bolečino.
in v zadnjih treh popadkih se je porajala malamiška.
in sledil je silvesterski poljub ob 1.24.
najlepše silvestrovo v mojem življenju doslej.
Šmrk. :-) Zelo lepo....
OdgovoriIzbrišiooooo kolk lepa zgodbica:))
OdgovoriIzbrišiČudovito, Uri. :)
OdgovoriIzbrišiOh, ja, takotako lepi trenutki.. :) uživajte, uživajte in zdravi bodite, družinica.
OdgovoriIzbrišiRes neverjetni so naši možgani...in ostanejo le lepi spomini in prijetni trenutki...in brezzobi nasmehi :))
OdgovoriIzbrišiA nisi ti se malo premlada za brezzobe nasmehe?!
Izbriši;)
O lepo!
OdgovoriIzbriši