četrtek, 18. december 2014

jaz danes


ko malamiška zaspi,
se v miškolinu zbudi potreba po tem,
da bi jo božal,
jo pestval,
lupčkal in kajjazvemkajševse.

ko ga že stotič prosim,
naj jo pusti pri miru,
on najde orodje.

gleeeej, toukam (tolčem).
uh, kako naglas toukam, mami, ane.

in potem globoko vdihnem in izdihnem.
in ne pomaga.
ponovim vajo.
tokrat še kar uspešno.
ne za dolgo.
že ga nadiram.

a ti nekaj povem, mami.
na uho ...
in se stopim.
kaj pa?

aaaaa, jaz sem donizaveeeeeer.

in znorim.
štejem do tri,
ozmerjam ga z mulcom prstjenim,
da kaj se to pravi,
da se tega ne dela,
da tudi če mu ni treba barvati do črte,
včasih v življenju je pa vseeno treba ubogati starše.

zakaj pa, mami?

zato.
in pika.
ne, pika.
klicaj!

in mi odgovori,
da gre malo mamo pogledat.
če je že spekla kruh.

in vdihnem.
in izdihnem.
in se zgrozim.
sama nad seboj.

najrajši ga imam.

3 komentarji:

  1. Blog za dušo in srce:)Srčno rada ga berem!

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobrodošla v klubu: Mother of two (and more) ;) itak jih imamo najrajši, ampak včasih so pač tudi "mulci prstjeni"...

    OdgovoriIzbriši
  3. Tipična reakcija večjega otroka, ko pride dojenček. :-) Še bo pestro. :-) Super mama si.

    OdgovoriIzbriši