petek, 23. junij 2017

trenutek


Ženska srajca. Dolgo, sukno. Brez obšivov.
Korzet. Lahkih kosti, iz bele svilene elastike, 
hrbet že zavezan, prednji del se pritrdi s pasovi, zaveže s
trakovi.
Kratek negliže, poletni.
Flanelast telovnik.
Žimnata in lanena krinolina, trda kot knjižne platnice.
Dve krili iz perkala, enobarvni.
Dve krili iz enobarvnega mulsina, škrobljeni, brez
naborkov, zavezani v pasu.
Dve škrobljeni krili iz batista z angleško vezenino.
Spodnje oblačilo iz debele svile, z naborki spodaj, črno.
Enobarvne nogavice, pavola.
...
Nekaj časa traja, da zapne gumbe, najde ušesca in kaveljčke, da jih sploh vidi na pridušenem blagu, toda na zalogi je obilo časa. Ko poravna obšitke na rokavih, pogleda po sobi za jopico, sposojenim klobučkom, potempljanimi in zloščenimi čevlji in si zaželi oblakov. Naj ne bo soparno. Zapre oči. Naj tudi dežuje ne; zadostovali bi samo oblaki. Na drugi strani sobe je njena nepostlana postelja, njen kup blazin; okno, en sam stol. Prečka sobo v tej obleki, težki kot skril, bremeni ji negotove noge. Sedi ob oknu, dokler tkanina ne neha šelesteti, potem sedi še malo dlje. Nihče drug v hiši ni buden, toda sonce vzhaja, spreminja nebo. Kmalu se bodo tudi drugi premikali v svojih ločenih posteljah in se spominjali, česar so se naučili na pamet. Zboristi, violinist, dirigent, skladatelj. Prinesli bodo rože in ona se jim bo poudarjeno zahvaljevala. Pomembno je, da si zapomniš preproste prijaznosti. 
...
(janice galloway. Clara)






Ni komentarjev:

Objavite komentar