ko glasba dobi krila. in otroci z njo

in ti in jaz in jaz in ti,

zamižiš in v zraku si,

odpreš srce, razpreš roke, 

glasba kar ponese te.

v dnevni sobi je enostavno.

klavinova, ukulele.

pokrovke in lonci na pike.

pa barbie flavta in lončeni bas.

in jih odnese.

ta čudovita glasba.

da ne bo pomote,

ni se mi še popolnoma zameglil um.

ne mislim naših simfonij v č - durmolu,

ki se jih sliši skozi slabo izolirane stene.

v mislih imam tisto glasbo.

z veliko začetnico.

ki se je ne sliši,

niti se je ne da ubesediti.

samo čuti se jo.

in dih postane drugačen,

srce bije bolj mehko

in očke dobijo iskrice.

in samo eno željo imam za najine otroke kot mama in glasbenica.

ah, ne, nimam ambicij,

da bi se s kakimi svojimi neizživetimi sanjami izživljala nad mulci.
 samo, da jim ne ubijem tega daru glasbe 

s pšššt in da slučajno ne bi

na koncertih.

ker se zmeša meni,

njih pa ranim.

ne, glasba nam ni bila dana za to.

da smo popeglani pomembneži,

(to ne pomeni, 

da podpiram odpiranje kokakole na koncertih.)

ampak da ji odpremo srce.

in danes dopoldne smo se znašli v mali dvorani moje filhe.

no, tako ji rečem,

ko pridem iz službe.

ampak danes smo bili tam na družinskem koncertu.

torej smo bili v ostrčevi dvorani slovenske filharmonije.

veliko otrok.

dva glasbena palčka -

violeta in basko.

aleksandra.

klavir se je spremenil v muho - mojstrico lupingov.

violončelo je poletelo v metuljem letu.

hecni klarinet je postal glasni stric petelin

in violina je kot čebela poravnala krila in sedla na cvet.

in najlepše je videti,

ko otroci na glasbi poletijo.

z bisernimi ogrlicami na špangici ali s plišastim medvedkom.

s ztrinzom v rokah ali pa v neki spidermanski pozi.

a najpomembneje -

ostanejo točno taki kot so.

in samo tako lahko dobijo krila.

letim, letim, letim, letim,

z glasbo res živim, živim,

odprem srce, razprem roke,

z glasbo osvajaš pravljice.

(k. medved)

foto 1, 2, 4  darja štravs tisu