sediva na vlaku.
ja, kaj pa tvoji,
a že hodijo v glasbeno,
me vpraša.
kar čutim,
kako pričakuje zdaj vsaj dveminutno naštevanje
kam in kdaj ju vozim.
mah ne ...
a res ne?
ne.
nana je še premajhna, se mi zdi,
kiddo pa nekako še ni začutil svojega inštrumenta.
kaj pa tvoji,
ji vrnem vprašanje.
ne zgolj iz vljudnosti.
iskreno me zanima.
ker ona je tista,
ki je inštrument začutila
in se vpisala v glasbeno šolo pri dvajsetih.
ja.
a jim je fino.
jah.
vse sorte je.
eden je bil v resnici prepričan,
da ga bomo vpisali nasproti puštalskega gradu
(kjer je glasbena šola) -
na nogomet.
oh, zavzdihnem.
ja, je kar safer včasih tale glasbena ane.
joj, se zamislim.
še meni je bila tak safer,
pa sem si res želela biti glasbeni ...
...
po letu in pol jo spet srečam.
objamem jo.
no, ugani,
jo kar napadem.
kateri inštrument,
se nasmehne.
kitara. -
o, lepo.
to, da glasbena šola ni krožek,
vem.
na lastni koži.
mislim, da sem svoje starše vsaj ene 16-krat prosila,
da ne bi več hodila v glasbeno šolo.
ne, zaradi inštrumenta samega ali učitelja.
res redko, ker se mi ni vežbalo.
ampak največkrat zaradi šoferja avtobusa.
ker m je vsak sleherni torek in petek ob 14.32,
ko sem plačala avtobusno karto zraven še namenil vprašanje,
če imam v kovčku bobne ali kontrabas.
m-m.
ja, kaj pa pol.
kitaro.
in je še nekaj glasno zanergal.
danes se nasmehnem -
tej občutljivi devetletni deklici.
zdaj bi mu najbrž, odvisno od dneva v mesecu,
kako pikro prisolila nazaj.
ali pa bi samo dobro odprla ušesa,
da bi njegove besede šle nemoteno skozi enega notri, skozi drugega ven.
a takrat mi je to predstavljalo stres.
starša sta mi rekla,
naj zdržim še malo.
pa še malo.
vsakič znova.
in vem, da sta me slišala
in da jima ni bilo vseeno.
a tudi zaradi teh izkušenj
sem imela možnost zrasti v magistrico akademsko glasbenico pevko.
in sem jima hvaležna za to.
nisem postala nobena nadslavna kitaristka.
je bil pa tudi to del moje poti,
da sem našla svoj inštrument.
dva pravzaprav.
glas.
in srce.
prav o tem,
kako pomembno je otroku pomagati,
ko popusti začetniška vnema in
kako pomagati prebroditi to obdobje,
piše v pogledu violončelistka, sanja repše,
tudi profesorica v tartinijevi glasbeni šoli.
začutiti je treba otroka, vedeti, koliko mu glasba pomeni.
v juniju se je v glasbeno šolo vpisal kiddo.
zdaj sva na potezi midva z Mrjem.
bodriti, spodbujati, ne napihovati, miriti.
in če bo treba,
brati knjigo ali pa likati zraven njega,
ko bo potreboval vzpodbudo za vadenje.
♥
zgornji zapis je avgustovski.
za portal dobre zgodbe.
tam sem zdaj že kar malo udomačena.
in tu dodajam trenutno stanje.
♥
kiddo je kot vsi otroci.
14 dni nadnavdušen.
potem bi s kitaro počel vse drugo kot tisto,
kar piše v beležki.
4 dni je srednje navdušen.
in takoj ko pridejo na vrsto vaje za levo roko,
navdušenje popusti.
tu je še risanje violinskega ključa.
pa tipkičrnidveprednjimavednoce.
cedeeeefgeahace.
in danes je bilo njegovo vežbanje res prijetnih 20 minut.
za vse.
cunje so zložene,
ragazzino spi,
kiddo pa še med inhalacijami poje marko skače.
to pomeni, da mu je všeč.
zdaj se pa samo še pozdravi zares,
pa smo.
♥
Ni komentarjev:
Objavite komentar