kavica z mano

 zadnji dan čakanja je danes.

vsakič znova, 

ko se vračam v službo po daljšem premoru,

se mi zdi,

kot da na novo začenjam sezono.

vsakič si na novo pobarvam lase.

preverim v kakem stanju so kocine na nogah.

si na obraz dam neko vlažilno masko.

bolj zato da je,

kot da ima kaj haska to početje.

to počnem zdaj že šestič.

vsak tak premor se mi zdi manj navdihujoč zame kot glasbenico.

vsakič znova se težje spravim vežbat.

pristala sem na upevanju in laxvoxu.

spet nisem naredila tiste generalne čistke po hiši.

tudi vrta še nismo zasejali.

ogromno stvari sem prestavila v moji glavi na drugič.

sem pa bila veliko časa z mojimi. 

se iz srca nasmejala z mrjem,

spet sem našla volno.

tako sem pogrešala njen zven,

medtem ko se spreminja v angela.

poslušala sem kar nekaj podcastov,

končala nekaj bralnih načrtov v bible appu,

odtelovadila nekaj viitov

in šla skoraj vsak dan preverit sosedovo polomljeno češnjo,

ki je navkljub vsemu cvetela.

dragi april,

bil si malo foolast

in veliko čudovit.

hvaležna zate.

za spet na tisoče in tisoče darov.

♥