ob štirih ponoči je miškolin začel.
ati, ati.
povozil me je avto.
čez nekaj minut se je zbudila še mala miška.
lačna.
krčki.
jok.
ne nujno v tem vrstnem redu.
in sprehodi na relaciji pol kvadratnega metra.
pa smo se vsi našli v tavelki postelji.
o, mami, kaj delaš.
a me sofia drži za roko.
a ma ževlice narisane.
uuu, veliko ževlic.
ooo, ogromno ževlic.
a je ta roza.
a je ta rdeča.
a so to štunhki (štumfki).
a pije.
a je lačna.
a je mal lačna.
ati, mal je lačna.
joka.
ne skrbi, ne skrbi, ne skrbi.
a je še zelo lačna.
še ne govori, ane ...
ena beseda.
dizaster.
(čeprav še kar kjut dizaster, če zdajle pomislim.)
menda sta za to krivi dve besedi.
polna luna.
in moj odgovor je.
ena beseda.
upam.
....................
naj bo noč mirna.
prosim.
Upam. To je res prava beseda. In nikoli je ne izpusti. Čeprav se jaz tudi še vedno tolažim z marsikatero besedo. Ampak saj veš, vse mine. ;) Držte se!
OdgovoriIzbriši