stojim v vrsti za kebab.
v zlatastih papučih.
oblečena v ta topel softšel.
s kapuco na glavi.
nihče me ni opozoril.
da ni najhujša reč,
da ženevemkateridanzaporedoma ne nosim maskare.
no.
čisto možno,
da mi je to mama enkrat trobila.
pa sem dobro odprla ušesa,
da je šla poved nemoteno skozi eno uho noter in skozi drugega ven.
obožujem dolgočasen odgovor na 'kako ste?'
bp smo.
ljubi šiptar mi za le en nasmeh ponuja pol pekarne.
in mi za en prijazen čao pokloni pletenko.
tako si želim,
da se miškolin pozdravi.
držim pesti in mislim nate...
OdgovoriIzbrišiDraga Sonja,hvala za misli in vse.
Izbriši