petek, 13. julij 2018

večerna glasba

Vstopil sem v prostor večerne glasbe.
Mrak pada k nogam kakor zvesta žival
in gode. Nevidni glasbenik igra čelo.

Na roke padajo sence, glasne od lastne
ubranosti; le obraz je še v soncu, svetal
kakor akord na visoki struni psalmista.
Glasba se dviga k luči kot čelo
godca, visoko in čisto.

Sonce zahaja. 
Molitev prihaja kakor zahvala
sama od sebe: iz zemlje, iz zraka, iz vode,
iz ust človeka in rož, iz nozdrvi živali.

Stojim v tem blestečem navalu svetlobe
kot deček v žitu – v zlati katedrali –
in jecljam proti nebu potihoma: Hvala.
t. p.

in zapestnice bodo spet na volji pri voleski.

Ni komentarjev:

Objavite komentar