Vstopil sem v prostor večerne glasbe.
Mrak pada k nogam kakor zvesta žival
in gode. Nevidni glasbenik igra čelo.
Na roke padajo sence, glasne od lastne
ubranosti; le obraz je še v soncu, svetal
kakor akord na visoki struni psalmista.
Glasba se dviga k luči kot čelo
godca, visoko in čisto.
Sonce zahaja.
Molitev prihaja kakor zahvala
sama od sebe: iz zemlje, iz zraka, iz vode,
iz ust človeka in rož, iz nozdrvi živali.
Stojim v tem blestečem navalu svetlobe
kot deček v žitu – v zlati katedrali –
in jecljam proti nebu potihoma: Hvala.
t. p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar