ponedeljek, 20. avgust 2018

practising simplicity. slowly



sem in tja me vpraša,
uri, kako sva s torbo.
potem si dam dlan čez oči,
(na eno oko celo zamižim,
za vsak slučaj, če me vseeno še vedno vidi)
skremžim nos,
zaškripam z zobmi in potem dam še jezik ven.
in naredim še nekaj podobnega kot buaaah.
vse to spakovanja traja približno štiri sekunde in pol.
potem pa malo pobegnem
in v kiddotovi sobici spustim rolete.
oh.
mama torba se pakira.
to, da napišem pasiv,
ni slučaj.
počasi.
in ker je tretjič,
ne kompliciram.
na seznamu se znajdejo samo nujne stvari.
brez vazelinov in revij in frutabelic.
(zadnjih je zmanjkalo še preden so prišle domov.)
materinska knjižica.
kartica in potrdilo za napotnico.
zobna ščetka.
mrežaste hlačke.
vložki.
lanolin.
bepanten.
mehki modrčki.
steklenička za vodo.
telefon in polnilec.
fotoaparat.

in mama torba je Mini Bini.

1 komentar:

  1. Mame! :-) Če bo dete pohitelo, ti bodo tvoji vse prinesli v porodnišnico, zato kar v miru. :-)

    OdgovoriIzbriši