dežek je ponehal
in sonce je obsijalo
vedno bolj zlati gozd.
jerebiki so se že posušili listi,
le še jagode so ostale.
sinička zjutraj že prileti na lanske ostanke v ptičjo hišico.
našla sem belo tkanino in čipko.
tudi svečko sem imela še eno.
spakirala sem škatlice.
s posebnimi vilami.
za posebne ženske,
ki so bile z menoj,
z nama,
z nami tisti ponedeljek.
tri tedne nazaj.
Mr je v službi.
kiddo v šoli.
malamiš v vrtcu.
ragazzino pa spi.
opazujem ga.
tisti trenutek je.
ne morem se ga nagledati.
kako neverjetni so novorojenčki.
kako hitro rastejo v centimetre,
v kilograme,
v očke.
vsako jutro se ragazzino pogovarja s cofki,
ki smo mu jih navezali za njegov god v kuhinjo.
tako všeč mu je moj frufru.
je ravno pravi kontrast belim stenam.
počasi se navajamo v pet.
danes je bilo prvo jutro,
da je malamiš želela priti v spalnico.
kar tako.
se malo stisnit.
tvoja sem,
mi je zašepetala.
pa tebe mam tud jada, dojenček.
aja, gabijel.
in dober dan, ponedeljek.
♥
Ni komentarjev:
Objavite komentar