nana in ded

ježek ni le ježek.

zdaj je tudi dedo,

pripoje malamiš,

ko posluša nanine pesmi.

a veš,

ata je dedo,

jaz sem pa nana,

mi razloži.

že 27-tič.

in odpre knjigo z drobnimi, nežnimi vrsticami poezije.

in s prstki potuje po belih pikicah

čarobnih mojčinih ilustracij.

ne vem, 

če malamiš prav dobro razume vso ježkovo poezijo.

niti ne vem, 

kaj se ji mota po možganih,

ko posluša in dodaja zadnje zloge verzov -

nana in ded sva za ta svet neznanskega pomena,

saj oba sva drobna člena

v verigi življenja -

vem pa,

da so ji pesmi zlezle pod kožo.

in tudi vem,

da se kuhinja vsakokrat,
ko poslušamo nano,
spremeni v plesišče.

pa naj bo.

naj nam nana in ded pripojeta znamenja sreče.

da bi vsi otroci tega sveta 

mogli vpluti v morje sinjih sanj ...

in malamiš (pardon, nana) komaj čaka,

da vidi spet svojega dedota.

da mu drobna dlan

poboža obraz.

pa bo spet sončen dan.

do takrat bomo pa samo močno mislili nanj in 

prepevali nanine pesmi.

♥

to je konec 

tele štorje.

kdor je len,

dobi le skorje,

vi pa pesem

to v objavo.