sobota, 11. april 2020

delo od doma

in semle prilepim zapis s filharmonične strani.

***

Prvo nedeljo v marcu smo odpeli abonmajski koncert. Najbrž je bil to zadnji (in edini) koncert v Sloveniji, ki se je zgodil še preden se je svet obrnil na glavo.

Devet dni sem se zbujala z mislijo, ali je vse to res. Ali sem morda zaspala sredi nekega apokaliptičnega filma in le sanjam.
Kar čez noč sem postala mama, ki šola svoje otroke doma. Sem tudi koordinatorka videokonferenc za glasbeno šolo, snemam mini baletne predstave iz naše dnevne sobe ter 18 mesečnega dečka navajam na čelado. Predvsem pa z otroki veliko rišem. S pomočjo čopičev in akvarelnih barv se naši svetovi čistijo in prelivajo.
Vsa ta vsakodnevna opravila so tako ljuba opravila – dokler ... Dokler ne pride tak dan, ko ne slišim niti lastnih misli in komaj zmorem le še robotsko slediti urniku, ki sem si ga zadala. Šola. Služba. Korak za korakom. Dovolj. 

Tako hvaležna sem, da lahko v tej situaciji še vedno skušam opravljati svoje poslanstvo umetnice. Hvaležna sem, da sem lahko doma na varnem. Da so moji domači in sosedje navajeni na mojo domačo pisarno še iz časa, ko smo se objemali in smo si dovolili občutiti čustva.
Pogrešam zven glasov. 
Ko želim slišati celotno harmonsko podobo skladbe, si zavrtim posnetek. Toliko vrhunskih izvedb najdem. Pa se zdijo posnetki tako prazni, tako pusti. Želim si spet občutiti zvok. Želim si spet biti del zvoka.

Vadim Brahmsov rekvijem. Kakšna glasba, kakšna molitev. "Le dih je vsak človek." (ps 39, 12) Zjočem se in ni prav dosti od mene na tak dan, a glasba me je spet rešila. 
Ko uspavam najmlajšega, si mrmram Händlovo arijo Ruigerra Verdi prati. 
Na sprehodu se udomačujem z Bachovo h-mol mašo. Nazadnje sem jo poslušala že kar nekaj časa nazaj. Kako sem se spremenila v tem času. Kako neki se bom spremenila med karanteno ... 

Na nek način se mi zdi ta čas karantene posvečeni čas. 
Čas, ko je preprostost dovolj. Čas, ko imam čas se ozreti na svoja čustva in morda vzljubili ali pa vsaj sprejeti še en delček same sebe. Ni nujno, da bom med karanteno postala kraljica peke z drožmi, tudi bo v redu, če se mi ne bo uspelo vpisati na spletni jezikovni tečaj kakega ugrofinskega jezika. Sposodim si ta čas, ko sem lahko s svojimi ljubljenimi veliko več kot ponavadi. Saj najbrž nikoli več "v pet" ne bomo tako nagneteni na kavču in si že tretjič zavrteli muzikala Moje pesmi, moje sanje. 

Ne znam si predstavljati, kako bodo izgledala naša prva snidenja s sopevci na vajah, na hodnikih, na odru - se jih pa iskreno veselim. Tudi z vami.



1 komentar:

  1. Čudovit zapis. Hvala za tvoje misli. Pazi nase in na svoje! Objem <3

    OdgovoriIzbriši