jaz sem ta mama.
in spodaj prepišem prvi del zgodbe iz mavrice.
ker mogoče bom pa naslednji teden,
ko bodo jutra spet jutrasta,
mogoče bom čisto malo,
tako malo,
manj taka mama.
♥
vsako jutro si vzame nekaj minut za molitev.
čisto vsak dan prosi jezusa,
da bi bila potrpežljiva in da se ne bi jezila.
ampak jaz še nisem doživela, da bi ji uspelo.
pri maši smo enkrat poslušali o jezusu, ki je rekel,
da bi s čisto majhno vero, tako majhno, kot je gorčično zrno, dosegli vse.
gore bi metali v morje.
in drevesa bi hodila naokrog.
in starši se ne bi jezili
in take stvari.
ampak čeprav je gorčično zrno zelo zelo majhno,
je vera moje mame še manjša.
nikoli ji ne uspe premikati gora
in nobeno jutro ne mine brez razburjanja.
zgodaj zjutraj je še kar v redu.
takrat pride v otroško sobo, odgrne zavese in zažgoli:
dobro jutro, kako ste spali?
običajno nas objame.
ampak potem gre samo še navzdol.
najprej nadaljuje:
oblecite se vendar. ne vidite, koliko je ura?
spet bomo pozni.
takrat začnemo malo hiteti, ker se sicer res razjezi.
ampak težava je,
ker mama ves čas nekaj govori in je nemogoče slediti,
kaj vse bi rada.
nekako takole gre:
danes je mraz, oblecite spodnje majice in jope.
matej, tale trenirka je za pranje.
pa kolikokrat bom morala reči, da se robčke meče v koš.
poglej, kakšno imaš pod blazino.
a je kdo videl tinetove nogavičke, ravnokar so bile še tukaj.
umijte si zobe.
pa ne s toliko paste, kje imaš glavo?
neža, imaš copate v torbi?
matej, prosim pospravi mizo.
pa kje je spet tine?
obut se, gremo.
in potem pričakuje, da bomo vedeli, kaj hoče od nas.
celo zabavne prigode se ji zjutraj ne zdijo smešne,
ampak jo spravljajo ob živce.
ko naprimer tine nalije limonado v kosmiče
in se z matejem hihitava, zavpije:
to se ne dela! a ga nihče ne vidi?
jaz zlagam posodo iz stroja in nimam oči na hrbtu.
ne moreta sedeti in gledati,
kako vajin brat dela neumnosti!
takrat je že malo nepoštena.
ampak tukaj se še ne konča.
...
Ni komentarjev:
Objavite komentar