kavica z mano

to ni prostor za počitek, to je prostor gibanja. prostor za neskaljeno otroško energijo, ki migota sama po sebi, ker takšna je, ker je to njeno naravno stanje, to, da se mora gibati, da mora tekati, ker le tako lahko obstaja, se razvije in osvobodi in poleti, poleti, poleti tja do obzorja in še čez, čeprav mama pravi, da to ne gre.
...
otrok trmari in poskuša plezati. težki zimski čevlji, s katerimi je še pred tednom dni gazil po snegu, ga ovirajo, podplat je trd in okoren, primeren za ledeno ali snežno podlago, ne pa za to sveže pomladno lubje. a to ga ne ustavi.
mama pravi, kaj ko bi raje poskusil na bližnjih igralih, poglej tjale, tisto je za plezanje, takšno je kot kakšno drevo, pravi,in kaže na nekakšen drog, iz katerega gledajo nekakšne ročke kot nekakšne odsekane veje. to, ja, to je bolj primerno za plezanje, razdalje med temi železnimi vejami so natančno izmerjene in preračunane za otroške nogice, mama to ve in ji je v uteho.
...
otrok še kar poskuša.
...
otrok ne neha.
...
mama zdaj stopi do očeta, poslušaj, kaj misliš ti, ne moreva mu vendar dovoliti tega, prosim reci kaj, ne sedi tukaj, kot da ta, ki si na vsak način poskuša zlomiti nogo, razbiti glavoali si vsaj raztrgati hlače in uničiti čevlje, ni tvoj otrok.
oče nič ne reče, samo sedi, skomigne z rameni, s kotičkom očesa pogleda k otroku, ki še kar poskuša zlesti na drevo. mama je zdaj jezna, moški del družine se je zarotil proti njej, nihče je ne razume, ne vidi njene skrbi in ne ceni njunega truda, da bi vzpostavila red in nujno varnost, brez katere vendar ne gre. ne bo šlo. ne bo, ne bo.
ampak je. 
je že.
šlo.

oče in mama se spogledata. mama zajame sapo, hoče nekaj reči, pa si premisli ...
...

izseki iz kratkoprozne knjige vse bo v redu (tina mlakar grandošek)

♥