toliko časa preživim v prizadevanju,
da učakam kak čudež.
pravzaprav točno ta čudež.
da zaživim v polnosti.
ali pa pač v praznem niču.
t(ist)o vmes me žene v norost.
otrdela sem.
moji gibi so votli.
kot da telo ni budno.
hrepenim po več časa,
tako divje si želim več časa ...
pa hkrati si želim,
da gre hitro mimo.
utrujena sem.
brez besed.
brez odgovorov.
potem pa.
preštevam milosti.
se zahvalim.
radost sama.
♥
Tudi jaz... kot da sem, pa me ni... pred kakšnim mesecem sem šla čez prehod za pešce brez semaforja samo zato, da sem se prepričala, da me vidijo... ker mi ustavijo... sedaj iščem sebe v razmetanem delovnem kotičku... nekaj bi... pa ne zmorem
OdgovoriIzbriši