šla sem vsa napakirana čez tivoli.
v službo.
na petkov koncert.
zagledam jo -
že skoraj pred moderno galerijo je bilo.
seveda rdeča šminka in super zeleni štikli.
pa si rečem.
o, uri,
poglej, kako si odrasla.
še par let nazaj nisi imela vseh teh filtrov in bi prav gotovo
na ves glas zakričala njeno ime čez pol ljubljane.
v tem trenutku že slišim svoj glas.
gospa mancaaaa.
seveda se obrne,
me vpraša, če se poznava.
no, seveda me ona ne.
jaz pa odkar vem zase,
vem za njo.
in odkar sem mama,
sem tudi prebrala večino njenih knjig.
zahvalim se ji zanje.
objameva se.
potem se ji še nasmehnem z odra filharmonije.
po koncertu me po imenu pokliče ona
in se mi zahvali.
zato smo tu,
se še posloviva.
in je šla v luč.
<3
Ni komentarjev:
Objavite komentar