kavica z mano

nedelja, 6. 4. 2025
15.58

medtem ko berem Iz tišine
(knjigo Arva Parta),
se iz zgornjega štuka
sliši zven bas kitare.
tonika.
dominanta.
tonika.
in naprej. in nazaj.
tudi kako sub in šesto ujamemo vmes.

mojo glasbo pišejo besede,
pravi Part o svoji glasbi.
o njej razlaga kot o preprostih premestitvah besedila.
preplet, ko besede narekujejo ritem in melodijo
s smislom prevajanja besed skozi jezik glasbe.

nikoli se najbrž temu ne bom načudila v polnosti.
njegove histerično popolno popolnjene in izpiljene partiture
bodo zame vedno opomnik,
da je vsaka stvar vedno ob pravem času na pravem mestu.

in sem prepišem izsek,
za katerega želim,
da dobi vidno mesto.
ja, tudi tu, na blogu -
predvsem pa zame, osebno.

um se z racionalnim mišljenjem lahko sprašuje o redu,
velikosti, lepoti, svetlobi in vseh drugih značilnostih neba.
kontmeplativni človek pa v vsem vidi modrost, 
mogočnost in lepoto tistega,
ki je vse to ustvaril.
tako lahko umuje in reče:
če je neboi, ki je bilo ustvarjeno, tako lepo, tako polno svetlobe,
kako veliko lepši in svetlejši je šele stvarnik,
ki ga je ustvaril?
...

in tako razmišljanje povzdigne
od vidnega k nevidnemu.
od minljivega k večnemu.
o zgovorni tišini.
ki ni samo odsotnost zvoka, glasbe.
ki je včasih kot močno grmenje.
spet drugič kot priprava na zven.

<3