sreda, 12. september 2018

practising simplicity. patience

kliče me iz sobice,
da nič ne vidi.
in če jo prosim lahko pridem iskat in peljem za roko.
potem me sprašuje,
zakaj njena elsa (helijev balon) ni več nabasan.
aja, mogoče je jodila.
mami, kdaj bomo pa mi dobili dojenčka.
mogoče bo fantek ali pa punčka.
ane.
a ga pokažeš.
medtem se nama na kavču pridruži kiddo.
zasmeje se ji.
joj, soufi,
to ne gre tko.
...
potem se vržemo v današnje plane.
kiddo si pripravi nahrbtnik s sendvičema in ledenim čajem.
in s kokakolicami.
ker je učiteljica rekla,
da lahko tud eno sladkarijo vzamemo s seboj na športni dan.
medtem ko si vleče nogavice na njegove šapice,
se spomni.
u, danes mogoče poštar prinese borove stikije.
mogoče,
mu prikimam.
...
malomiš oddam v vrtcu.
mamica nasproti malo zavije z očmi,
ko ji obujem copatke.
jap, taki dnevi so.
razvajam njo.
in s tem sebe.
še js tud tebe,
mi zapoje, ko gre v igralnico.
njena vzgojiteljica se nasmehne,
ko me vidi.
...
pritečem v kiddotovo garderobo.
- no, pač diham, kot da sem tekla,
a v resnici sem se počasi prikotalila.
cela garderoba diši po poli salami.
rožle me vpraša,
kdaj pripeljem kiddota k njemu na obisk.
že stotič mu rečem,
da kmalu.
drugač sem ga povabil na rojstni dan.
ja, mi je povedal,
se zelo veseli,
mu odgovorim.
kdaj pa imaš rojstni dan.
januarja.
uf, kje je januar,
si mislim.
in hkrati se mi zdi neizmerno kjut.
moj čas teče zadnje dni drugače.
moji dnevi se delijo na dopoldneve,
ko sem sama doma ali na pregledih,
na popoldneve,
ko smo skupaj,
in na noči.
in vežbam potrpežljivost.
mir.
predanost.




1 komentar: