sobota, 26. januar 2019

naša četica koraka ... po slovenski filharmoniji

vsakič, ko me kaka mama vpraša,
če je filhi kaj za mulčke,
odgovorim,
in da sta 8. februarja (ja, to je zdaj kmalu) 
vsako leto dva res luštna koncerta 
za otroke in tudi starše.
in ko me vprašajo vzgojiteljice,
če je kaj primernega za malčke v filharmoniji,
povem da imamo zdaj super kjut vodstvo po hiši za vrtce in šole.
4+.
in smo jih peljale.
z vlakom.
v hišo, kjer stanuje gospa glasba.
tista z veliko začetnico.
ki je včasih glasna,
drugič tiha.
enkrat taka, da te zasrbijo pete
in si ne moreš pomagati pa kar zaplešeš
in spet naslednjič taka,
da bi se pri priči zjokal.
ne nujno od žalosti.
in smo jo šli pogledat in ji prisluhnit v veliko dvorano.
v dvorano, kjer so stoli lumpasti.
in kjer je taaaak razgled z balkona.
in otroci so malo strmeli in se čudili tej gospe.
ni ravno podobna zvoku traktorja,
niti ne tititirožici.
orkester in zbor sta vežbala z dirigentom za nedeljski koncert.
pa so jih malo premamili tisti zlati obročki na ograji,
pa malo so jih hecali lumpasti stoli.
vrnili smo se v malo dvorano,
kjer smo se še malo pogovorili.
o družinah glasbil,
kdo ima kateri instrument doma
in kdo bi kaj imel.
in potem jih je aleksandra z našo četico koraka popeljela
v najbolj čarobno sobo.
v tisto sobo,
kjer se v vsaki omari vedno najde še ena stvar.
še en instrument(ek).
v resnici smo šli z otroki v klet,
tja, kjer se vežba. 
in to je resen posel.

v sobi za tolkala otroci poslušajo zgodbe,
zapojejo pesmice
in spoznajo vrsto tolkal.
in nanje tudi zaigrajo.
in kar lepo je,
ko ti deklica - medtem ko se vračamo na železniško postajo - 
prišepne na uho-
mami od sofie, lepo je tuki.
potem veš, da je spoznala gospo glasbo.







1 komentar: