dve leti nazaj je bilo.
in na spodnji fotki na blogu,
smo bili v resnici trije.
malo srčece,
za katerega sva izvedela dan prej.
ni čudno,
da sem jokala,
ko je prišel v cilj.
danes smo spet tu.
razlaga mi nekaj o magnetu za filanje ure in kako potem zmede garmina ...
bzzzzz,
delajo moja ušesa.
ker take informacije sprožijo v moji glavi alarm,
da nekaj ne štima.
bzzz vklopim, ko ljudem razlaga,
kje vse bo tekel,
da ga čaka okrog 9tisoč višincev.
mogoče celo 10,
kaj pa vem ...
teh podatkov ne želim slišati.
štart ga čaka ob treh zjutraj.,
nana se zjoče zunaj na klopci.
kiddo je navdušen,
ragazzino pa je v svetu na glavo -
njega to ne briga -
četudi ga bo nadvesel,
ko se vrne.
ko se posloviva ga poljubim, objamem in mu zašepetam
naj ga čuva.
ker to je edino,
kar ni spremenljivo pri tem podvigu.
on se tega zaveda.
veseli se.
in si želi.
priti do konca.
tudi jaz.
♥
Ni komentarjev:
Objavite komentar