Zdaj je bil v hiši
novorojenček. Vsi smo začeli hoditi po prstih. Nihče ni povzdignil glasu. Mobiteli
so bili na tiho. Edino Mozartov
koncert za flavto in harfo se je slišal. Tako ljubeznivo. V kuhinji sta vela
vonj po pletenici zame in vonj po na litrih kuhanega čaja za dojenje. Hladilnik je bil poln mleka, tistega tamastnega.
Ogromno vseh sort mlečnih izdelkov. Vsi smo gledali na tisti slavni
list, ki sva ga prinesla iz materinske
šole. Prehrana v času dojenja. Na listu so se obetali blazni gurmanski užitki,
do katerih mi potem v resnici niti ni bilo.
Jaz sem se našla
nekje med spalnico in dnevno sobo. Hodnik je bil moja nova pista za modne
revije, kjer sem (sama sebi) razkazovala spalne srajce. Takšne z v - izrezom,
takšne z naramnicami, takšne in drugačne.
Po dveh tednih triurnega bioritma je bilo vse že veliko
lažje. Tistih starih najljubših kavbojk sicer še vedno nisem mogla navleči
nase, a sem se počutila spet doma. Sveta brez Miškolina si nisem več mogla
predstavljati. V mami-forumih sem velikokrat našla odgovor in predvsem tolažbo
za vsak svoj strah. Bodijev sem počasi tudi imela na
izvoz, tako da sem lahko prala celo na dva dni. Ta bele posebej in ta modre
posebej. Tudi Mr je bil v trgovini že prav spreten. Poznal je vseh sort
blazinic za dojenje, postal je ekspert v pomivanju flašk in v sestavljanju
prsne črpalke. Kuhinja se je vsak dan
svetila od čistoče. Prav nič v mojem stilu umetniškega nereda, ki je šel Mrju tako zelo na živce.
Po treh mesecih sem se že počutila kot mamica na porodniški. Tako kot sem si predstavljala. Vsakdan ni bil
več samo poln na ure zrenja iz oči v oči in nežnih nasmehov. Zdaj je moj
vsakdan napolnilo tudi polno drugih radosti. Glasni pogovori z Miškolinom, dolgi
sprehodi v gozd, seveda tudi sprehodi v džunglo nakupovalnih središč. Veliko crkljanja,
malo jamranja, veliko kavic, veliko
igrač, ogromno praška za perilo, veliko glasbe. Pa je spet še en dan naokoli.
Pa je spet še en mesec naokoli. In je Miškolin dopolnih pol leta.
Luštno branje!
OdgovoriIzbriši