petek, 22. februar 2013

lisa šestič.


Zdaj ko sem tudi jaz mama, me je prijelo. Točno tisto, kar mi je šlo najbolj na živce pri moji mami. Priprave na praznike. Tako se imenuje projekt, ki  me je obsedel. In potem še prazniki. Kar naenkrat nimam namena iti v kino, ampak želim v miru preživeti te dni z mojima tipoma.
In v glavi imam plan. Plan opravil (za A3 format), ki jih moram storiti čez vikend, da bom potem čez praznike lahko samo uživala. Na njem so se znašli velepomembni opravki.  Pomivanje oken, peka piškotov in potice. Smrečica, obeski za smrečico,  jaslice, lučke. In ni božiča brez slavne božične zvezde (ki mi po pravici povedano potem marca gre že tako zelo na živce, ker dama še kar hoče biti z nami, v mojih mislih pa so rumeni tulipani na okenskih policah). Majhne pozornosti za moje najdražje.  Za kupe perila si želim, da bi se enostavno zgodili. Oboji. Tisti, ki čakajo na pranje in tisti, ki bi se močno radi zlikali. Knjige moram vrniti v knjižnico, ker se nimam namena med prazniki obremenjevati 'z zamudniškimi dolgovi'. Trgovina. Ja, in tudi kolumna je (bila) na seznamu.
In ker sem ravno zadnjič pisala o zarečenem kruhu, sem se vzela v roke. In so  kar padale. Alineje. Ena za drugo. Lepo po vrsti in z andahtjo.
No, seveda se je moralo nekje zalomiti. Tokrat se je to zgodilo pri trgovini.  Res je, da imam že od avgusta občutek, da je v vseh trgovskih centrih taka gneča, kot bi bili štiriindvajstega decembra, a zdaj je res prišel ta čas. Bum! Na oddelku s pecilnim praškom in vanilinim sladkorjem je gužva. Gužva je v trafiki.  Na blagajnah je noro. Prodajalke se opravičujejo in voščijo vse dobro. Hitre-postrezi-si-sam-blagajne samo utripajo, ker sistem ne zdrži takega pritiska. Vsi smo malo nervozni, ker si želimo, da bi čimprej opravili s to nujno sitnostjo. Pa vseeno nam vest ne dovoli, da bi sikali in smo še kar prijazni (četudi samo v frazah), ker je bil božič.

Ni komentarjev:

Objava komentarja