Ko je bila moja prva novoletna zaobljuba prelomljena, ko se
je januarska otožnost (po vremenu sodeč
, spomladanska utrujenost) končno
poslovila, ko so minili dnevi brez navdiha, ko se je vrnila zima ... Ja,
ko je bilo vse to mimo, sem se končno spravila k sebi in se (prvič odkar sem na
porodniški) odpravila v opero. V dom
mojih otroških sanj. Šla sem poslušat in uživat Monteverdijevega Orfeja.
Nastopali so moji sošolci in prijatelji z akademije. Komaj sem čakala večer in
prav nervozna sem pred odhodom Mrju pripravila še eno čisto kratko modno
revijo.
Karta za stojišče me je čakala na recepciji. Ko se je
oglasil tisti znani durov kvintakord, ki nas prosi, da utišamo telefonske
aparate, se seveda vsi 'stojiščniki' presedemo na sedeže, ki so ostali prosti. Nič
kaj čedna navada, a tako smo se študenti Akademije za glasbo razvadili.
Med predstavo me žuli. Niso krivi 'ukradeni' sedeži, ki so
tako fino na novo pretapicirani. Ni kriva zahtevna renesančna glasba. Niso
krivi sošolci. Krive so moje črne misli. Zalotim se, kako kar tako, na tiho malo
obsojam sošolce. Moje drage sošolce, ki cvetijo, ki prav v tem trenutku uživajo na odru, ki imajo
zdaj vsak večer svojo maskerko, ki se vsak dan pred vajo dobijo na 'pevski
kavici', ki vedo mnogo čenč iz glasbenega sveta, ki imajo urbano življenje. Medtem ko jaz doma suhe žemlje ribam in sem pa
tja skočim na faks za kako urico.
Po predstavi smo se šli solze, smeh, objeme. In vse kar paše
zraven.
Ko sem se vrnila, sta moja dva tipa že sanjala. Najprej sem
čisto potiho šla v Miškolinovo sobico. V poltemi sem mu pritisnila na njegovo
rdeče lice en cmoček, ga malo poduhala in poslušala njegovo umirjeno dihanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar