Predsedniki in predsednice so že od vekomaj sedeli na drugačnih
sedežih kot 'navadni' ljudje. Času primerno. V nosilnicah, v kočijah, v
posebnih separejih na vlaku ali pa na zadnjih sedežih v avtu.
Kot jaz. In zdaj imam počasi dovolj predsedovanja tam zadaj
v našem enoprostorcu posebne sorte. Naš enoprostorec je svoje ime dobil iz dveh
razlogov. Prvič. Naš avtoček ima troje vrat in je v resnici tako majhen, da je
vse skupaj en sam prostor. In drugič, ker ima raztegljiv prtljažnik. A vse ima
seveda svojo ceno. Tudi ta naš čudežni prtljažnik. Precej logično in nič kaj
meni po všeči. Ko prtljažnik povečas, se prostor za noge predsednice občutno
skrči. In tako sem med vožnjo vedno napol v položaju dojenčka v maternici.
Kaj pa Miškolin? Miškolin ima razgled. On opazuje. Naravo, varnostni pas, vse igračke, ki
krasijo njegovo lupinico, in naju. On s sprednjega sedeža opazuje, kako si
predsednica (njegova mami) maže trepalnice in se z maskaro ponevedoma dregne v
oči, ker je bil pač velik ovinek. Miškolin opazuje, kako pametujem svojemu šoferju
(Mrju), kako je treba voziti. Opazuje, kako s kamero na mobitelu režiram in snemam
vse družinske izlete. Izlete, ki se zdijo (po prtljagi sodeč) vsaj štirinajstdnevni
izleti na morje. Pa to še zdaleč niso. Toliko prtljage pač pritiče majhnemu
dojenčku. Tudi če se gre samo v trgovino. Voziček. Igračke. Mehka nosilka.
Flaške. Dekica. Rezervna oblačila. Še ena rezervna oblačila, ker nikoli ne veš.
Pa plenice, seveda. In še sto stvari.
Čisto potiho komaj čakam, da naš Miškolin še malo zraste in
bo tako on postal predsednik. No, roko na srce. Neke vrste predsednik je že. Le
še zadnji, ta predsedniški sedež v avtu mu manjka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar