četrtek, 14. februar 2013

lisa tretjič.


Predsedniki in predsednice so že od vekomaj sedeli na drugačnih sedežih kot 'navadni' ljudje. Času primerno. V nosilnicah, v kočijah, v posebnih separejih na vlaku ali pa na zadnjih sedežih v avtu.
Kot jaz. In zdaj imam počasi dovolj predsedovanja tam zadaj v našem enoprostorcu posebne sorte. Naš enoprostorec je svoje ime dobil iz dveh razlogov. Prvič. Naš avtoček ima troje vrat in je v resnici tako majhen, da je vse skupaj en sam prostor. In drugič, ker ima raztegljiv prtljažnik. A vse ima seveda svojo ceno. Tudi ta naš čudežni prtljažnik. Precej logično in nič kaj meni po všeči. Ko prtljažnik povečas, se prostor za noge predsednice občutno skrči. In tako sem med vožnjo vedno napol v položaju dojenčka v maternici.
Kaj pa Miškolin? Miškolin ima razgled. On opazuje.  Naravo, varnostni pas, vse igračke, ki krasijo njegovo lupinico, in naju. On s sprednjega sedeža opazuje, kako si predsednica (njegova mami) maže trepalnice in se z maskaro ponevedoma dregne v oči, ker je bil pač velik ovinek. Miškolin opazuje, kako pametujem svojemu šoferju (Mrju), kako je treba voziti. Opazuje, kako s kamero na mobitelu režiram in snemam vse družinske izlete. Izlete, ki se zdijo (po prtljagi sodeč) vsaj štirinajstdnevni izleti na morje. Pa to še zdaleč niso. Toliko prtljage pač pritiče majhnemu dojenčku. Tudi če se gre samo v trgovino. Voziček. Igračke. Mehka nosilka. Flaške. Dekica. Rezervna oblačila. Še ena rezervna oblačila, ker nikoli ne veš. Pa plenice, seveda. In še sto stvari.
Čisto potiho komaj čakam, da naš Miškolin še malo zraste in bo tako on postal predsednik. No, roko na srce. Neke vrste predsednik je že. Le še zadnji, ta predsedniški sedež v avtu mu manjka.

Ni komentarjev:

Objava komentarja