torek, 12. februar 2013

lisa prvič.

urednici sem poslala še zadnjo kolumno.
ja, urška na porodniški bo samo še ta teden in naslednji teden v lisi.
in potem se bo zgodba zaključila.
in za vse tiste, ki ste morda želeli prebrati kolumno,
pa lise ni bilo več v trgovini ...

lisa prvič.
Maja sem vsak dan imela izlet v  mesto narcis in jekla. Na Jesenice. Izleti so imeli vedno isti cilj - sobo s CTG-jem. In tam sem vsakič ležala slabo uro. In vedno je bila v sobi z menoj vsaj še ena nosečnica  (že čez rok, seveda), ki je kot jaz ležala v slogu naplavljenega kita na masažni mizi in ki je imela prav tako kot jaz okoli trebuha napete elastike in na njih tista dva  črna ploščka, ki sta merila utrip baby-kitovega srčka in (ne)popadke mame-kita.
Dokler se je rok poroda bližal, so bili ti izleti polni pričakovanja in veselja. In potem je bil rok poroda mimo. Miss narcis so na Jesenicah že zdavnaj izbrali in izleti so počasi dobili tudi podtone histerije in panike,  a najin Miškolin se še kar ni odločil priti na naš svet. Dokler ...
Ker sem kot srečka nosečka smrčala, se je Mr tudi tisto noč preselil na kavč. Ob pol enih nisem mogla več spati. Ojoj, ali so to popadki? Ah, ne. No, mogoče so. Ne, ne. Ja, so. Po eni uri ugibanja in štopanja popadkov sem le šla v dnevno in zbudila Mrja. On se je hitro obril, meni se ni mudilo. Še lase sem si umila in kar naenkrat sem imela potrebo po 'fenfrizuri'. In sva šla. Spet na izlet. Tokrat na nočnega. In -zame- na izlet v eno smer.
Dežurna babica je bila na čiku. Čistilka jo je poklicala in spet je bil čas za CTG. In tokrat je aparat risal drugačno risbico. Hribčki so bili hribi in dolinice so bile doline. Sprejeli so me in šla sem 'čakat' na oddelek v sobo. In sem še pozajtrkovala. Tudi kosilo sem še jedla. Vmes je Mr skočil na 'makaronflajš'. Potem pa akcija.
Sterilna porodna soba, Mr, babica (spet  se je v službo vrnila'ta dežurna), ginekolog, jaz in popadki.
Pet čez enajsto zvečer sva z Mrjem postala starša. Tako lepi trenutki. Tako močni. Tako nežni.
In kmalu sem bila spet v sobi na ginekološkem oddelku. Z najlepšim darilom, kar sem ji kdajkoli dobila na kateremkoli izletu. V mojem naročju je bil najin Miškolin. Največji in najtežji gorenjski novorojenček. S črnimi očki in kosmat kot ... Skratka dete s samimi presežki. Kot je najbrž vsako dete svoji mamici.
In tu se začne moja zgodba. Zgodba mamice Uri.

2 komentarja:

  1. Bom pogrešala.. (sem zaradi tebe kupila Liso, tko da nej ti dajo kšn evrček za nagrado ;)). Ti želim, da bi "čistka" uspela, da bi odlično speljala vse stvari, ki so ostale in predsvem.. Da bi imela veliko časa biti "samo mtka uri".

    OdgovoriIzbriši