lisa zadnjič.

Toliko stvari bi želela še deliti z vami. Zgodbo o božičnem drevcu, ki se je preselilo na balkon in je tam še danes.  O krokodiljih solzah na poti v Ljubljano, za katere ti je vseeno, če jih kdo opazi. O uvajanju goste hrane in o tem, kako postati profesionalka v odstranjevanju trdovratnih madežev. O dojenju in o mlečnih formulah. O tem, kako hudo je mamam, ki za pustno nedeljo niso pripravile bonbončkov, drobiža pa jim je zmanjkalo. Ja, še toliko stvari bi želela deliti z vami, a je previjalno torbo zamenjala šik resna torbica za v službo.

Prejšnji tedni so bili še kar stresni za našo malo družinico in tudi za malo razširjeno družino.

Prijavila sem se na avdicijo. Za službo. Čudovita reč. Ko sem prebrala razpis, sem po dolgem času začutila tiste posebne metuljčke. Metuljčke treme. In tem metuljčkom so sledile neprespane noči in vežbanje. Še kar veliko vežbanja. Vežbanja, ko je bil Miškolin v varstvu pri babici in vežbanja, ko sva skupaj prepevala. Tako s podprtim tonom in z resnim izrazom na obrazu. Obadva.

Korepeticije, ure pri profesorici, jamranje, nastopi pred Mr.-jem, šoping črnih tazakmašnih cunj, obupavanja, hrepenenja.

Bila sem naporna. Precej, sploh zadnji vikend. Ko sem bila tiho in jedla čokolado. Najraje bi prespala dneve, samo da mi nihče ne bi vzel iz glave nobene misli, nobene note. Ves čas sem ponavljala fraze, besedila, si risala podobe v glavi.

Na dan avdicije sem bila kot rožica. Pa ne tista, ki cvete samo enkrat. No, mogoče pa. Kakorkoli. Na avdiciji sem še kar cvetela. Dovolj cvetela, da sem jo uspešno opravila.

Tako se je moja porodniška predčasno iztekla. Miškolin je na varnem pri babici. Jaz se kar naenkrat grem ping pong med službo in domom. Mr. je osvojil level 6 v gospodinjskih opravilih (manjka mu samo še likanje).

In tu se moja zgodba Urške na porodniški zaenkrat zaključi. Ko boste kaj v filharmoniji, na vokalnem abonmaju, me pa kar kaj pocukajte za kiklo. Jaz sem tista s podočnjaki. Jaz sem mamica Uri.